Državni zbor je sprejel predlagano resolucijo o nacionalnem programu za kulturo za obdobje od 2022 do 2027

Nacionalni program za kulturo – osrednji strateški dokument, ki nakazuje, katera področja bo država vzpodbujala in kako jih bo financirala – ki se je tokrat sprejel za 8-letno obdobje v nasprotju s predhodnimi 4-letnimi, nanj pa smo čakali pet let, povzema večino že pripravljenega besedila iz časa prejšnjega ministra Zorana Pozniča. Po izročitvi osnutka ministru Simonitiju je pripravo prenovljenega dokumenta zavlekla pandemija, je pa zdaj v njem upoštevana tudi nova situacija v kulturnem sektorju zaradi njenih posledic.

Med osrednjimi strateškimi cilji so med drugim skrb za slovenski jezik ter okrepitev njegove vloge znotraj enotnega kulturnega prostora in v mednarodnem prostoru, skupaj s skrbjo za Slovence v zamejstvu in po svetu, skrb za kulturno identiteto narodnih skupnosti Madžarov in Italijanov, romske skupnosti in pripadnikov drugih etničnih in ranljivih skupin, medresorsko povezovanje, zmanjševanje administrativnih ovir, pospešitev digitalizacije ter uvajanje novih tehnologij, pa zagotavljanje kulturnega pluralizma.

Opozicija opozarja, da pri pripravi predloga niso dovolj vključili strokovne javnosti in tistih, ki kulturo ustvarjajo, da je torej nastajal za zaprtimi vrati. Samo Bevk iz poslanske skupine Socialnih demokratov je poudaril še, da sprejeti nacionalni program izkazuje zastarel pogled na kulturni sektor, strateškega pogleda v prihodnost, to bi moralo biti prvo poslanstvo ministrstva, pa ni zaznati. Kulturna politika bi tudi morala ohraniti svojo nepristranskost glede idejnih, duhovnih in estetskih usmeritev. V društvu Asociacija so opozorili, da resolucija o nacionalnem program za kulturo odseva problematičen odnos do nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi.

V resoluciji o nacionalnem programu za kulturo pa zasledimo zapis, da "obe dejstvi, tako skoraj podvojitev števila samozaposlenih, ki so vpisani v razvid delujočih v kulturi, kot 4-kratno povečanje števila nevladnih organizacij v javnem interesu na področju kulture, kažeta neselektivnost pri podeljevanju statusov na področju kulture. S takšno strategijo postaja Ministrstvo za kulturo socialni korektiv, namesto da bi skrbelo in spodbujalo ustvarjalnost in podpiralo kakovost umetniškega ustvarjanja."

Državni zbor je izglasoval tudi dopolnilo, ki ga je vložila opozicijska SD, da se v resolucijo uvrstijo objekti Unescove svetovne dediščine in nosilci znaka evropske dediščine, v katere bi do leta 2029 investirali 20,7 milijona evrov. Ti imajo, kot pravi Samo Bevk, pomembno vlogo tudi v kulturnem turizmu. Nasprotni argument sekretarke Jarc je, da s tem določeni objekti dobijo prednost pred drugimi, javna kulturna dediščina v zasebni ali lokalni lasti pa naj bi se financirala prek razpisov in pozivov, kot določa krovni zakon o kulturi.

Akcijski načrt po sprejeti resoluciji o nacionalnem programu za kulturo je prepuščen vladi in ne državnemu zboru. Ob tem je treba še dodati, da bo ta program glede na časovni obseg do leta 2029 najverjetneje zadeval več vlad.