Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Končuje se Teden izbrisanih v spomin na 30 let boja za življenje in dostojanstvo 25671 oseb, ki jih je slovenska izvršna oblast izbrisala iz registra prebivalcev s stalnim bivanjem
Slovenija je 26. 2. 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisala 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk: moških in žensk, sester, sodelavk, sosedov; med njimi 5.610 otrok, naših sošolcev in sošolk. Čez noč so ostali brez pravnega statusa in s tem brez veljavnih dokumentov. Posledice so bile neusmiljene: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige. Na papirju so prenehali obstajati.
Kljub sodnim zmagam na Ustavnem sodišču RS in Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pravici še zdaleč ni bilo zadoščeno, tudi 30 let po izbrisu ne. Približno polovici izbrisanim država ni povrnila statusa stalnega prebivalca. Prav tako niso bile odpravljene druge posledice: številne družine so ostale razbite, izbrisani niso mogli odkupovati svojih stanovanj, niso se mogli šolati na višjih stopnjah, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je določilo ESČP. Danes ni na voljo niti enega pravnega sredstva več. Za izbris ni nikoli odgovarjal nihče.
Trideset let kasneje je izbris neločljiv del identitete naše mlade države, izbrisani pa vse prej kot le žrtve. Dejstvo je, da je izbris ljudem ukrojil življenja in jih razrezal na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in ESČP niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so izbrisani iz teme in bolečine samote vstali, se povezali in organizirali v gibanje, v upor, v večletno kampanjo. Sebe in civilno družbo so kolektivizirali in ustvarili najmočnejše, najbolj dolgotrajno in trdoživo gibanje, kar ga poznamo. Namen medsebojne podpore, namen izvedeti, kaj se je sploh zgodilo, in s tem seznaniti javnost je hitro prerasel v namen doseči popravo krivic, poštene odškodnine in povrniti statuse, povrniti življenja.
Pričujoča razstava je opomin na trpljenje in ponižanje izbrisanih in hkrati poklon njihovi trdoživosti, pogumu in neomajni vztrajnosti. Je zahvala, da so nam razkrili del naše državne zgodovine in naše kolektivne identitete. In zahvala, da so nas vsa dolga leta opozarjali, da je zdrs v krivice možen vsak trenutek, če na človekove pravice in demokracijo ne pazimo z budnim očesom in vsemi pravnimi sredstvi.
Pogovarjali smo se z Natašo Posel, vodjo Amnesty International Slovenija, ki je v Galeriji Kresija včeraj popoldne odprla razstavo. Gre za eno od v tem tednu treh bolj izpostavljenih manifestacij spomina na to še vedno ne dovolj reflektirano dejanje oblasti Republike Slovenije od 26. februarja 1992 naprej.
Končuje se Teden izbrisanih v spomin na 30 let boja za življenje in dostojanstvo 25671 oseb, ki jih je slovenska izvršna oblast izbrisala iz registra prebivalcev s stalnim bivanjem
Slovenija je 26. 2. 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisala 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk: moških in žensk, sester, sodelavk, sosedov; med njimi 5.610 otrok, naših sošolcev in sošolk. Čez noč so ostali brez pravnega statusa in s tem brez veljavnih dokumentov. Posledice so bile neusmiljene: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige. Na papirju so prenehali obstajati.
Kljub sodnim zmagam na Ustavnem sodišču RS in Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pravici še zdaleč ni bilo zadoščeno, tudi 30 let po izbrisu ne. Približno polovici izbrisanim država ni povrnila statusa stalnega prebivalca. Prav tako niso bile odpravljene druge posledice: številne družine so ostale razbite, izbrisani niso mogli odkupovati svojih stanovanj, niso se mogli šolati na višjih stopnjah, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je določilo ESČP. Danes ni na voljo niti enega pravnega sredstva več. Za izbris ni nikoli odgovarjal nihče.
Trideset let kasneje je izbris neločljiv del identitete naše mlade države, izbrisani pa vse prej kot le žrtve. Dejstvo je, da je izbris ljudem ukrojil življenja in jih razrezal na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in ESČP niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so izbrisani iz teme in bolečine samote vstali, se povezali in organizirali v gibanje, v upor, v večletno kampanjo. Sebe in civilno družbo so kolektivizirali in ustvarili najmočnejše, najbolj dolgotrajno in trdoživo gibanje, kar ga poznamo. Namen medsebojne podpore, namen izvedeti, kaj se je sploh zgodilo, in s tem seznaniti javnost je hitro prerasel v namen doseči popravo krivic, poštene odškodnine in povrniti statuse, povrniti življenja.
Pričujoča razstava je opomin na trpljenje in ponižanje izbrisanih in hkrati poklon njihovi trdoživosti, pogumu in neomajni vztrajnosti. Je zahvala, da so nam razkrili del naše državne zgodovine in naše kolektivne identitete. In zahvala, da so nas vsa dolga leta opozarjali, da je zdrs v krivice možen vsak trenutek, če na človekove pravice in demokracijo ne pazimo z budnim očesom in vsemi pravnimi sredstvi.
Pogovarjali smo se z Natašo Posel, vodjo Amnesty International Slovenija, ki je v Galeriji Kresija včeraj popoldne odprla razstavo. Gre za eno od v tem tednu treh bolj izpostavljenih manifestacij spomina na to še vedno ne dovolj reflektirano dejanje oblasti Republike Slovenije od 26. februarja 1992 naprej.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov