Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Končuje se Teden izbrisanih v spomin na 30 let boja za življenje in dostojanstvo 25671 oseb, ki jih je slovenska izvršna oblast izbrisala iz registra prebivalcev s stalnim bivanjem
Slovenija je 26. 2. 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisala 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk: moških in žensk, sester, sodelavk, sosedov; med njimi 5.610 otrok, naših sošolcev in sošolk. Čez noč so ostali brez pravnega statusa in s tem brez veljavnih dokumentov. Posledice so bile neusmiljene: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige. Na papirju so prenehali obstajati.
Kljub sodnim zmagam na Ustavnem sodišču RS in Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pravici še zdaleč ni bilo zadoščeno, tudi 30 let po izbrisu ne. Približno polovici izbrisanim država ni povrnila statusa stalnega prebivalca. Prav tako niso bile odpravljene druge posledice: številne družine so ostale razbite, izbrisani niso mogli odkupovati svojih stanovanj, niso se mogli šolati na višjih stopnjah, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je določilo ESČP. Danes ni na voljo niti enega pravnega sredstva več. Za izbris ni nikoli odgovarjal nihče.
Trideset let kasneje je izbris neločljiv del identitete naše mlade države, izbrisani pa vse prej kot le žrtve. Dejstvo je, da je izbris ljudem ukrojil življenja in jih razrezal na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in ESČP niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so izbrisani iz teme in bolečine samote vstali, se povezali in organizirali v gibanje, v upor, v večletno kampanjo. Sebe in civilno družbo so kolektivizirali in ustvarili najmočnejše, najbolj dolgotrajno in trdoživo gibanje, kar ga poznamo. Namen medsebojne podpore, namen izvedeti, kaj se je sploh zgodilo, in s tem seznaniti javnost je hitro prerasel v namen doseči popravo krivic, poštene odškodnine in povrniti statuse, povrniti življenja.
Pričujoča razstava je opomin na trpljenje in ponižanje izbrisanih in hkrati poklon njihovi trdoživosti, pogumu in neomajni vztrajnosti. Je zahvala, da so nam razkrili del naše državne zgodovine in naše kolektivne identitete. In zahvala, da so nas vsa dolga leta opozarjali, da je zdrs v krivice možen vsak trenutek, če na človekove pravice in demokracijo ne pazimo z budnim očesom in vsemi pravnimi sredstvi.
Pogovarjali smo se z Natašo Posel, vodjo Amnesty International Slovenija, ki je v Galeriji Kresija včeraj popoldne odprla razstavo. Gre za eno od v tem tednu treh bolj izpostavljenih manifestacij spomina na to še vedno ne dovolj reflektirano dejanje oblasti Republike Slovenije od 26. februarja 1992 naprej.
Končuje se Teden izbrisanih v spomin na 30 let boja za življenje in dostojanstvo 25671 oseb, ki jih je slovenska izvršna oblast izbrisala iz registra prebivalcev s stalnim bivanjem
Slovenija je 26. 2. 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito, brez obvestila in brez možnosti pritožbe izbrisala 25.671 stalnih prebivalcev in prebivalk: moških in žensk, sester, sodelavk, sosedov; med njimi 5.610 otrok, naših sošolcev in sošolk. Čez noč so ostali brez pravnega statusa in s tem brez veljavnih dokumentov. Posledice so bile neusmiljene: številne so oblasti deportirale iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige. Na papirju so prenehali obstajati.
Kljub sodnim zmagam na Ustavnem sodišču RS in Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pravici še zdaleč ni bilo zadoščeno, tudi 30 let po izbrisu ne. Približno polovici izbrisanim država ni povrnila statusa stalnega prebivalca. Prav tako niso bile odpravljene druge posledice: številne družine so ostale razbite, izbrisani niso mogli odkupovati svojih stanovanj, niso se mogli šolati na višjih stopnjah, priznane so jim bile zgolj mizerne odškodnine, neprimerljivo nižje, kot jih je določilo ESČP. Danes ni na voljo niti enega pravnega sredstva več. Za izbris ni nikoli odgovarjal nihče.
Trideset let kasneje je izbris neločljiv del identitete naše mlade države, izbrisani pa vse prej kot le žrtve. Dejstvo je, da je izbris ljudem ukrojil življenja in jih razrezal na tako drobne koščke, da jih do konca niso nazaj sestavile niti odločitve ustavnega sodišča in ESČP niti prizadevanja številnih v civilni družbi. Vendar pa je prav tako dejstvo, da so izbrisani iz teme in bolečine samote vstali, se povezali in organizirali v gibanje, v upor, v večletno kampanjo. Sebe in civilno družbo so kolektivizirali in ustvarili najmočnejše, najbolj dolgotrajno in trdoživo gibanje, kar ga poznamo. Namen medsebojne podpore, namen izvedeti, kaj se je sploh zgodilo, in s tem seznaniti javnost je hitro prerasel v namen doseči popravo krivic, poštene odškodnine in povrniti statuse, povrniti življenja.
Pričujoča razstava je opomin na trpljenje in ponižanje izbrisanih in hkrati poklon njihovi trdoživosti, pogumu in neomajni vztrajnosti. Je zahvala, da so nam razkrili del naše državne zgodovine in naše kolektivne identitete. In zahvala, da so nas vsa dolga leta opozarjali, da je zdrs v krivice možen vsak trenutek, če na človekove pravice in demokracijo ne pazimo z budnim očesom in vsemi pravnimi sredstvi.
Pogovarjali smo se z Natašo Posel, vodjo Amnesty International Slovenija, ki je v Galeriji Kresija včeraj popoldne odprla razstavo. Gre za eno od v tem tednu treh bolj izpostavljenih manifestacij spomina na to še vedno ne dovolj reflektirano dejanje oblasti Republike Slovenije od 26. februarja 1992 naprej.
Naslovi treh nagrajenih zgodb natečaja so že nekaj časa znani, na slovesnem dogodku v Studiu 26 Radia Slovenija pa bomo razkrili še avtorje besedil. Dogodek bo pospremila glasba v interpretaciji Klemna Golnerja, zmagovalno zgodbo pa bomo slišali v interpretaciji Branka Jordana, Tadeja Piška in Line Akif. Letošnja strokovna žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten (predsednica), Tatjana Jamnik in Gašper Troha je izbirala med 734 zgodbami, kar je najvišje število v zgodovini natečaja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Minila so tri desetletja, odkar je Babica šla na jug. Vinci Vogue Anžlovar je medtem posnel več filmov in pri vseh šel z glavo skozi zid: zanje je zbiral sredstva v tujini, vmes pa se boril notranjimi demoni in opravljal raznolike službe. Njegova zadnja zaposlitev, preden je znova poprijel za režijsko taktirko, je bila vožnja taksija. Avgusta je padla prva klapa njegovega novega celovečerca Dedek gre na jug. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom, gre ekipa znova z glavo skozi zid: kljub zamrznitvi javnega sofinanciranja s strani Filmskega centra oziroma kulturnega ministrstva, je filmska ekipa že imela deset snemalnih dni; producent Branislav Srdić pa je, da bi se snemanje vendarle začelo, celo dvignil kredit in zanj zastavil svojo hišo, garažo in kolo. Vinci Vogue Anžlovar pojasnjuje, kako je film Dedek gre na jug povezan z Babico.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v pogovoru s Teso Drev Juh govori o trenutni finančni situaciji, v kateri se je znašel slovenski film (in z njim njegovi ustvarjalci).
Prejšnjo soboto se je zaključil 77. Beneški filmski festival – na dogodku, na katerem ni bilo velikih ameriških produkcij kot je bilo v navadi v zadnjih letih, je vseeno zmagal ameriški film, in sicer intimna družbenokritična drama Nomadland (Dežela nomadov) režiserke Chloe Zhao, v kateri glavno vlogo odigra Frances McDormand. Več o letošnji Mostri v komentarju Ingrid Kovač Brus
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
V komediji Vojna z dedkom vlogo dedka igra Robert De Niro. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.
Sinoči je celjsko gledališče otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, Lutza Hübnerja z naslovom Marjetka, stran 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof.
V Mariboru so se začeli »Dnevi zaganjanja EKO 8«, tridnevno dogajanje, s katerim mariborska umetnostna galerija opominja na Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki ga bo po 15 letih premora znova organizirala v Mariboru. Zaradi nevarnosti virusne okužbe so večmesečno dogajanje prestavili na prihodnjo pomlad. Brigita Mohorič.
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Celoten pogovor z državno sekretarko Tino Bregant, ki je doktorirala iz nevropediatrije, lahko poslušate v oddaji Jezikovni pogovori. Vir fotografije: Pixabay
Neveljaven email naslov