Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Olga Zhurba: "Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu"

02.03.2022


Ukrajinska režiserka v prestolnici dokumentira vojno. V roke je vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati.

"Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu," pravi ukrajinska režiserka Olga Žurba, ki v prestolnici Kijev dokumentira vojno. Ko je ta ohromila mesto, je v roke vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati – kot je dejala – za ta trenutek, za prihodnje rodove in za vse večne čase. Olgo Žurba je ponoči prek spleta posnel Blaž Mazi.

Zakaj ste ostali v Kijevu in čez dan snemate dogajanje v mestu?
Sem v Kijevu. Živim v Kijevu. Zato sem ostala v Kijevu. Snemati sem začela pred nekaj dnevi, predvsem evakuacijo prebivalcev z vlaki. Dokumentiram dneve, ker sem prepričana, da mora imeti moj narod po koncu vojne material, s pomočjo katerega bo predeloval to travmo. Vsi upamo, da se bo vojna končala. Ta trenutek Ukrajinci doživljamo najhujšo možno travmo. Ne predstavljam si, koliko desetletij, morda stoletij bo preteklo, preden bo ta rana zaceljena. Umetnost nam bo pri tem čez čas pomagala. Zato sem ostala tukaj in snemam vse, kar lahko. Upam, da bo ta material v prihodnosti komu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo. Sproti ničesar ne objavljam na družabnih omrežjih. Ukrajinski producenti in filmski ustvarjalci so organizirali varno odložišče, kjer vsi zbiramo material in nekaj od tega, kar posnamemo, delijo z mednarodno javnostjo in mediji. Vse, kar posnamemo, skrbno shranimo.

Opišite dogajanje skozi oči režiserke dokumentarnega filma o vojni v Ukrajini?
V vseh očeh, ki jih srečam ali snemam, čutim in vidim veliko praznino. Smo v nemogočem položaju. Razmere so grozljive. Ljudje zapuščajo domove, se ločujejo od družin. Vsi se ne morejo evakuirati pred napredovanjem ruskih sil. Zame je dokumentiranje dogajanja način, da se prebijem skozi vse to. V tem trenutku sploh ne znam pojasniti, kaj se dogaja z našimi dušami, ampak trdno sem prepričana, da se bomo spremenili za vedno. Na neki način smo ta hip združeni in povezani, a hkrati je v vsakem od nas gromozanska luknja. Vidim grozoto umiranja ljudi, vidim, kako umirajo otroci. Nedolžni otroci in nedolžni ljudje. Nekateri umirajo v hudem trpljenju, in to je nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamislite. Najhujše od vsega, poleg smrti, je zapuščanje. Sestra se je včeraj s sinovi ločila od moža, ker je ostal, da bo branil mesto. Rešiti mora otroke, zato je zbežala na Zahod. Niti približno jim ni jasno, kdaj se bodo videli … Se bodo še kdaj videli? Vse vojne na planetu bi morali ustaviti, ker so tako grozljive.

Kako pomembno je v tem trenutku za vas medmrežje?
V Kijevu imamo še vedno medmrežje. Rusi so bombardirali telekomunikacijsko vozlišče, a je izginil le televizijski signal, svetovni splet še deluje. Ne vemo, kaj bo jutri. Veseli smo, da imamo vsaj splet. Ogromna prostovoljska mreža deluje izključno s pomočjo spleta. V Ukrajini so v tem trenutku katastrofalne humanitarne razmere. Veliko ljudi nima dostopa do hrane, vode, osnovnih potrebščin. Splet nam omogoča, da si pomagamo.

Kako pa se premikate po samem Kijevu? Kaj se dogaja čez dan?
Zelo nevarno je. Ne morem verjeti lastnim besedam, a Kijev je zdaj vojno območje. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj ne smemo ven. Čez dan poslušamo tuljenje siren in eksplozije. Vsake toliko prejmemo sporočilo, da se moramo skriti v najbližje zaklonišče. Vsak dan, vsako sekundo živimo v strahu. Nekateri so se preselili v zaklonišča, saj se tam počutijo bolj varne. Lahko si predstavljate, kako depresivno je živeti v zaklonišču.

Kijevu se približuje več desetkilometrski konvoj vojaških vozil. Ali bo iz Kijeva lahko odšlo več ljudi?
Te dni sem snemala evakuacijo na vlakih, kako ljudje zapuščajo Kijev. Vedeti morate, da prav vse vpadnice na zahodni strani mesta, po katerih bi bilo mogoče oditi, niso varne. Zadnji podatki, ki jih imamo, nas opozarjajo, da bi lahko ruske sile na teh cestah streljale na avtomobile s civilisti in na avtobuse. Tako poskušajo ljudje proti zahodu oditi z vlakom. Za vsak sedež v vagonu sprejmejo tri ali štiri ljudi. Vsi vlaki so natrpani do zadnjega kotička. Med današnjim snemanjem dokumentarnega filma smo ujeli prizor, ko niso mogli zapreti vrata vagona. Število beguncev iz Ukrajine narašča iz dneva v dan.

Boste odšli tudi sami?
Ne. Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu. Zame je bilo najpomembnejše, da sem pomagala svoji družini. Sestra in otroci so na varnem, zato sem mirnejša glede njih. Noben otrok ne bi smel nikoli videti, čutiti in doživeti česa takega! To je neverjetna travma, in res ne vem, kako jo bomo ublažili. Vojno območje morajo prvi zapustiti otroci.

Ste zasledili, da poleg prave vojne potekajo tudi propagandni in informacijski spopadi?
Seveda, vem. Tudi če ne bi potekala informacijska vojna, je zelo težko razumeti, kaj se dogaja, če niste prisotni na mestu samem. Vsebine propagande in informacijske vojne ne spremljam. Kot filmska ustvarjalka se najprej trudim posneti, kako ta vojna vpliva na ljudi. Samo ljudi. Rada bi pokazala ... rada bi ... veste … Številni režiserji pred menoj so že pokazali, da je vojna najbolj nehumano dejanje, ki ga lahko storimo ... Vendarle želim svetu pokazati, da je treba vojno ustaviti in v prihodnosti preprečiti.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Olga Zhurba: "Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu"

02.03.2022


Ukrajinska režiserka v prestolnici dokumentira vojno. V roke je vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati.

"Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu," pravi ukrajinska režiserka Olga Žurba, ki v prestolnici Kijev dokumentira vojno. Ko je ta ohromila mesto, je v roke vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati – kot je dejala – za ta trenutek, za prihodnje rodove in za vse večne čase. Olgo Žurba je ponoči prek spleta posnel Blaž Mazi.

Zakaj ste ostali v Kijevu in čez dan snemate dogajanje v mestu?
Sem v Kijevu. Živim v Kijevu. Zato sem ostala v Kijevu. Snemati sem začela pred nekaj dnevi, predvsem evakuacijo prebivalcev z vlaki. Dokumentiram dneve, ker sem prepričana, da mora imeti moj narod po koncu vojne material, s pomočjo katerega bo predeloval to travmo. Vsi upamo, da se bo vojna končala. Ta trenutek Ukrajinci doživljamo najhujšo možno travmo. Ne predstavljam si, koliko desetletij, morda stoletij bo preteklo, preden bo ta rana zaceljena. Umetnost nam bo pri tem čez čas pomagala. Zato sem ostala tukaj in snemam vse, kar lahko. Upam, da bo ta material v prihodnosti komu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo. Sproti ničesar ne objavljam na družabnih omrežjih. Ukrajinski producenti in filmski ustvarjalci so organizirali varno odložišče, kjer vsi zbiramo material in nekaj od tega, kar posnamemo, delijo z mednarodno javnostjo in mediji. Vse, kar posnamemo, skrbno shranimo.

Opišite dogajanje skozi oči režiserke dokumentarnega filma o vojni v Ukrajini?
V vseh očeh, ki jih srečam ali snemam, čutim in vidim veliko praznino. Smo v nemogočem položaju. Razmere so grozljive. Ljudje zapuščajo domove, se ločujejo od družin. Vsi se ne morejo evakuirati pred napredovanjem ruskih sil. Zame je dokumentiranje dogajanja način, da se prebijem skozi vse to. V tem trenutku sploh ne znam pojasniti, kaj se dogaja z našimi dušami, ampak trdno sem prepričana, da se bomo spremenili za vedno. Na neki način smo ta hip združeni in povezani, a hkrati je v vsakem od nas gromozanska luknja. Vidim grozoto umiranja ljudi, vidim, kako umirajo otroci. Nedolžni otroci in nedolžni ljudje. Nekateri umirajo v hudem trpljenju, in to je nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamislite. Najhujše od vsega, poleg smrti, je zapuščanje. Sestra se je včeraj s sinovi ločila od moža, ker je ostal, da bo branil mesto. Rešiti mora otroke, zato je zbežala na Zahod. Niti približno jim ni jasno, kdaj se bodo videli … Se bodo še kdaj videli? Vse vojne na planetu bi morali ustaviti, ker so tako grozljive.

Kako pomembno je v tem trenutku za vas medmrežje?
V Kijevu imamo še vedno medmrežje. Rusi so bombardirali telekomunikacijsko vozlišče, a je izginil le televizijski signal, svetovni splet še deluje. Ne vemo, kaj bo jutri. Veseli smo, da imamo vsaj splet. Ogromna prostovoljska mreža deluje izključno s pomočjo spleta. V Ukrajini so v tem trenutku katastrofalne humanitarne razmere. Veliko ljudi nima dostopa do hrane, vode, osnovnih potrebščin. Splet nam omogoča, da si pomagamo.

Kako pa se premikate po samem Kijevu? Kaj se dogaja čez dan?
Zelo nevarno je. Ne morem verjeti lastnim besedam, a Kijev je zdaj vojno območje. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj ne smemo ven. Čez dan poslušamo tuljenje siren in eksplozije. Vsake toliko prejmemo sporočilo, da se moramo skriti v najbližje zaklonišče. Vsak dan, vsako sekundo živimo v strahu. Nekateri so se preselili v zaklonišča, saj se tam počutijo bolj varne. Lahko si predstavljate, kako depresivno je živeti v zaklonišču.

Kijevu se približuje več desetkilometrski konvoj vojaških vozil. Ali bo iz Kijeva lahko odšlo več ljudi?
Te dni sem snemala evakuacijo na vlakih, kako ljudje zapuščajo Kijev. Vedeti morate, da prav vse vpadnice na zahodni strani mesta, po katerih bi bilo mogoče oditi, niso varne. Zadnji podatki, ki jih imamo, nas opozarjajo, da bi lahko ruske sile na teh cestah streljale na avtomobile s civilisti in na avtobuse. Tako poskušajo ljudje proti zahodu oditi z vlakom. Za vsak sedež v vagonu sprejmejo tri ali štiri ljudi. Vsi vlaki so natrpani do zadnjega kotička. Med današnjim snemanjem dokumentarnega filma smo ujeli prizor, ko niso mogli zapreti vrata vagona. Število beguncev iz Ukrajine narašča iz dneva v dan.

Boste odšli tudi sami?
Ne. Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu. Zame je bilo najpomembnejše, da sem pomagala svoji družini. Sestra in otroci so na varnem, zato sem mirnejša glede njih. Noben otrok ne bi smel nikoli videti, čutiti in doživeti česa takega! To je neverjetna travma, in res ne vem, kako jo bomo ublažili. Vojno območje morajo prvi zapustiti otroci.

Ste zasledili, da poleg prave vojne potekajo tudi propagandni in informacijski spopadi?
Seveda, vem. Tudi če ne bi potekala informacijska vojna, je zelo težko razumeti, kaj se dogaja, če niste prisotni na mestu samem. Vsebine propagande in informacijske vojne ne spremljam. Kot filmska ustvarjalka se najprej trudim posneti, kako ta vojna vpliva na ljudi. Samo ljudi. Rada bi pokazala ... rada bi ... veste … Številni režiserji pred menoj so že pokazali, da je vojna najbolj nehumano dejanje, ki ga lahko storimo ... Vendarle želim svetu pokazati, da je treba vojno ustaviti in v prihodnosti preprečiti.


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov