Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ukrajinska režiserka v prestolnici dokumentira vojno. V roke je vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati.
"Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu," pravi ukrajinska režiserka Olga Žurba, ki v prestolnici Kijev dokumentira vojno. Ko je ta ohromila mesto, je v roke vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati – kot je dejala – za ta trenutek, za prihodnje rodove in za vse večne čase. Olgo Žurba je ponoči prek spleta posnel Blaž Mazi.
Zakaj ste ostali v Kijevu in čez dan snemate dogajanje v mestu?
Sem v Kijevu. Živim v Kijevu. Zato sem ostala v Kijevu. Snemati sem začela pred nekaj dnevi, predvsem evakuacijo prebivalcev z vlaki. Dokumentiram dneve, ker sem prepričana, da mora imeti moj narod po koncu vojne material, s pomočjo katerega bo predeloval to travmo. Vsi upamo, da se bo vojna končala. Ta trenutek Ukrajinci doživljamo najhujšo možno travmo. Ne predstavljam si, koliko desetletij, morda stoletij bo preteklo, preden bo ta rana zaceljena. Umetnost nam bo pri tem čez čas pomagala. Zato sem ostala tukaj in snemam vse, kar lahko. Upam, da bo ta material v prihodnosti komu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo. Sproti ničesar ne objavljam na družabnih omrežjih. Ukrajinski producenti in filmski ustvarjalci so organizirali varno odložišče, kjer vsi zbiramo material in nekaj od tega, kar posnamemo, delijo z mednarodno javnostjo in mediji. Vse, kar posnamemo, skrbno shranimo.
Opišite dogajanje skozi oči režiserke dokumentarnega filma o vojni v Ukrajini?
V vseh očeh, ki jih srečam ali snemam, čutim in vidim veliko praznino. Smo v nemogočem položaju. Razmere so grozljive. Ljudje zapuščajo domove, se ločujejo od družin. Vsi se ne morejo evakuirati pred napredovanjem ruskih sil. Zame je dokumentiranje dogajanja način, da se prebijem skozi vse to. V tem trenutku sploh ne znam pojasniti, kaj se dogaja z našimi dušami, ampak trdno sem prepričana, da se bomo spremenili za vedno. Na neki način smo ta hip združeni in povezani, a hkrati je v vsakem od nas gromozanska luknja. Vidim grozoto umiranja ljudi, vidim, kako umirajo otroci. Nedolžni otroci in nedolžni ljudje. Nekateri umirajo v hudem trpljenju, in to je nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamislite. Najhujše od vsega, poleg smrti, je zapuščanje. Sestra se je včeraj s sinovi ločila od moža, ker je ostal, da bo branil mesto. Rešiti mora otroke, zato je zbežala na Zahod. Niti približno jim ni jasno, kdaj se bodo videli … Se bodo še kdaj videli? Vse vojne na planetu bi morali ustaviti, ker so tako grozljive.
Kako pomembno je v tem trenutku za vas medmrežje?
V Kijevu imamo še vedno medmrežje. Rusi so bombardirali telekomunikacijsko vozlišče, a je izginil le televizijski signal, svetovni splet še deluje. Ne vemo, kaj bo jutri. Veseli smo, da imamo vsaj splet. Ogromna prostovoljska mreža deluje izključno s pomočjo spleta. V Ukrajini so v tem trenutku katastrofalne humanitarne razmere. Veliko ljudi nima dostopa do hrane, vode, osnovnih potrebščin. Splet nam omogoča, da si pomagamo.
Kako pa se premikate po samem Kijevu? Kaj se dogaja čez dan?
Zelo nevarno je. Ne morem verjeti lastnim besedam, a Kijev je zdaj vojno območje. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj ne smemo ven. Čez dan poslušamo tuljenje siren in eksplozije. Vsake toliko prejmemo sporočilo, da se moramo skriti v najbližje zaklonišče. Vsak dan, vsako sekundo živimo v strahu. Nekateri so se preselili v zaklonišča, saj se tam počutijo bolj varne. Lahko si predstavljate, kako depresivno je živeti v zaklonišču.
Kijevu se približuje več desetkilometrski konvoj vojaških vozil. Ali bo iz Kijeva lahko odšlo več ljudi?
Te dni sem snemala evakuacijo na vlakih, kako ljudje zapuščajo Kijev. Vedeti morate, da prav vse vpadnice na zahodni strani mesta, po katerih bi bilo mogoče oditi, niso varne. Zadnji podatki, ki jih imamo, nas opozarjajo, da bi lahko ruske sile na teh cestah streljale na avtomobile s civilisti in na avtobuse. Tako poskušajo ljudje proti zahodu oditi z vlakom. Za vsak sedež v vagonu sprejmejo tri ali štiri ljudi. Vsi vlaki so natrpani do zadnjega kotička. Med današnjim snemanjem dokumentarnega filma smo ujeli prizor, ko niso mogli zapreti vrata vagona. Število beguncev iz Ukrajine narašča iz dneva v dan.
Boste odšli tudi sami?
Ne. Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu. Zame je bilo najpomembnejše, da sem pomagala svoji družini. Sestra in otroci so na varnem, zato sem mirnejša glede njih. Noben otrok ne bi smel nikoli videti, čutiti in doživeti česa takega! To je neverjetna travma, in res ne vem, kako jo bomo ublažili. Vojno območje morajo prvi zapustiti otroci.
Ste zasledili, da poleg prave vojne potekajo tudi propagandni in informacijski spopadi?
Seveda, vem. Tudi če ne bi potekala informacijska vojna, je zelo težko razumeti, kaj se dogaja, če niste prisotni na mestu samem. Vsebine propagande in informacijske vojne ne spremljam. Kot filmska ustvarjalka se najprej trudim posneti, kako ta vojna vpliva na ljudi. Samo ljudi. Rada bi pokazala ... rada bi ... veste … Številni režiserji pred menoj so že pokazali, da je vojna najbolj nehumano dejanje, ki ga lahko storimo ... Vendarle želim svetu pokazati, da je treba vojno ustaviti in v prihodnosti preprečiti.
Ukrajinska režiserka v prestolnici dokumentira vojno. V roke je vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati.
"Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu," pravi ukrajinska režiserka Olga Žurba, ki v prestolnici Kijev dokumentira vojno. Ko je ta ohromila mesto, je v roke vzela kamero, zbrala ekipo in začela snemati – kot je dejala – za ta trenutek, za prihodnje rodove in za vse večne čase. Olgo Žurba je ponoči prek spleta posnel Blaž Mazi.
Zakaj ste ostali v Kijevu in čez dan snemate dogajanje v mestu?
Sem v Kijevu. Živim v Kijevu. Zato sem ostala v Kijevu. Snemati sem začela pred nekaj dnevi, predvsem evakuacijo prebivalcev z vlaki. Dokumentiram dneve, ker sem prepričana, da mora imeti moj narod po koncu vojne material, s pomočjo katerega bo predeloval to travmo. Vsi upamo, da se bo vojna končala. Ta trenutek Ukrajinci doživljamo najhujšo možno travmo. Ne predstavljam si, koliko desetletij, morda stoletij bo preteklo, preden bo ta rana zaceljena. Umetnost nam bo pri tem čez čas pomagala. Zato sem ostala tukaj in snemam vse, kar lahko. Upam, da bo ta material v prihodnosti komu pomagal razumeti, kaj se je zgodilo. Sproti ničesar ne objavljam na družabnih omrežjih. Ukrajinski producenti in filmski ustvarjalci so organizirali varno odložišče, kjer vsi zbiramo material in nekaj od tega, kar posnamemo, delijo z mednarodno javnostjo in mediji. Vse, kar posnamemo, skrbno shranimo.
Opišite dogajanje skozi oči režiserke dokumentarnega filma o vojni v Ukrajini?
V vseh očeh, ki jih srečam ali snemam, čutim in vidim veliko praznino. Smo v nemogočem položaju. Razmere so grozljive. Ljudje zapuščajo domove, se ločujejo od družin. Vsi se ne morejo evakuirati pred napredovanjem ruskih sil. Zame je dokumentiranje dogajanja način, da se prebijem skozi vse to. V tem trenutku sploh ne znam pojasniti, kaj se dogaja z našimi dušami, ampak trdno sem prepričana, da se bomo spremenili za vedno. Na neki način smo ta hip združeni in povezani, a hkrati je v vsakem od nas gromozanska luknja. Vidim grozoto umiranja ljudi, vidim, kako umirajo otroci. Nedolžni otroci in nedolžni ljudje. Nekateri umirajo v hudem trpljenju, in to je nekaj najbolj groznega, kar si lahko zamislite. Najhujše od vsega, poleg smrti, je zapuščanje. Sestra se je včeraj s sinovi ločila od moža, ker je ostal, da bo branil mesto. Rešiti mora otroke, zato je zbežala na Zahod. Niti približno jim ni jasno, kdaj se bodo videli … Se bodo še kdaj videli? Vse vojne na planetu bi morali ustaviti, ker so tako grozljive.
Kako pomembno je v tem trenutku za vas medmrežje?
V Kijevu imamo še vedno medmrežje. Rusi so bombardirali telekomunikacijsko vozlišče, a je izginil le televizijski signal, svetovni splet še deluje. Ne vemo, kaj bo jutri. Veseli smo, da imamo vsaj splet. Ogromna prostovoljska mreža deluje izključno s pomočjo spleta. V Ukrajini so v tem trenutku katastrofalne humanitarne razmere. Veliko ljudi nima dostopa do hrane, vode, osnovnih potrebščin. Splet nam omogoča, da si pomagamo.
Kako pa se premikate po samem Kijevu? Kaj se dogaja čez dan?
Zelo nevarno je. Ne morem verjeti lastnim besedam, a Kijev je zdaj vojno območje. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj ne smemo ven. Čez dan poslušamo tuljenje siren in eksplozije. Vsake toliko prejmemo sporočilo, da se moramo skriti v najbližje zaklonišče. Vsak dan, vsako sekundo živimo v strahu. Nekateri so se preselili v zaklonišča, saj se tam počutijo bolj varne. Lahko si predstavljate, kako depresivno je živeti v zaklonišču.
Kijevu se približuje več desetkilometrski konvoj vojaških vozil. Ali bo iz Kijeva lahko odšlo več ljudi?
Te dni sem snemala evakuacijo na vlakih, kako ljudje zapuščajo Kijev. Vedeti morate, da prav vse vpadnice na zahodni strani mesta, po katerih bi bilo mogoče oditi, niso varne. Zadnji podatki, ki jih imamo, nas opozarjajo, da bi lahko ruske sile na teh cestah streljale na avtomobile s civilisti in na avtobuse. Tako poskušajo ljudje proti zahodu oditi z vlakom. Za vsak sedež v vagonu sprejmejo tri ali štiri ljudi. Vsi vlaki so natrpani do zadnjega kotička. Med današnjim snemanjem dokumentarnega filma smo ujeli prizor, ko niso mogli zapreti vrata vagona. Število beguncev iz Ukrajine narašča iz dneva v dan.
Boste odšli tudi sami?
Ne. Odhod iz Kijeva ni v mojem načrtu. Zame je bilo najpomembnejše, da sem pomagala svoji družini. Sestra in otroci so na varnem, zato sem mirnejša glede njih. Noben otrok ne bi smel nikoli videti, čutiti in doživeti česa takega! To je neverjetna travma, in res ne vem, kako jo bomo ublažili. Vojno območje morajo prvi zapustiti otroci.
Ste zasledili, da poleg prave vojne potekajo tudi propagandni in informacijski spopadi?
Seveda, vem. Tudi če ne bi potekala informacijska vojna, je zelo težko razumeti, kaj se dogaja, če niste prisotni na mestu samem. Vsebine propagande in informacijske vojne ne spremljam. Kot filmska ustvarjalka se najprej trudim posneti, kako ta vojna vpliva na ljudi. Samo ljudi. Rada bi pokazala ... rada bi ... veste … Številni režiserji pred menoj so že pokazali, da je vojna najbolj nehumano dejanje, ki ga lahko storimo ... Vendarle želim svetu pokazati, da je treba vojno ustaviti in v prihodnosti preprečiti.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov