Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tekmovalni program 24. FDF
V tekmovalnem programu smo videli film z naslovom Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo izraelskega režiserja Avija Mograbija.
Mograbi, ki se že vso poklicno pot posveča zapletenim in nerešljivim palestinsko-izraelskim odnosom, je po več kot pol stoletja od izraelske okupacije Zahodnega brega in Gaze leta 1967 posnel »navodilo za uporabo« okupatorske sile, ki želi zasesti in si postopoma prilastiti tuje ozemlje. Film je v času nove ruske zasedbe Ukrajine izjemno aktualen. Njegov natančen prikaz vseh vojaških in civilnih manevrov, ki so po 55 letih zasedbe in v določenih obdobjih tudi delnega umika s palestinskega ozemlja, ki je bilo nekoč v rokah Jordanije in Egipta, presunljivo pokaže vso jalovost in človeške žrtve na obeh straneh konflikta. Posebej dragocena so pričevanja izraelskih vojakov, ki so bila zbrana v okviru projekta »Breaking the Silence« oziroma Spregovori, prelomi tišino. Približno 2000 izraelskih vojakov, oficirjev, vodij operacij in nabornikov s pričevanji prikazuje, kako je izraelska oblast silila krvnike k nečloveškim dejanjem nad Palestinci. Ogled filma je za vsakogar, ki bi rad natančneje razumel kalvarijo, ki se napoveduje v Ukrajini, obvezen. Ogled Mograbijevega filma priporočamo skupaj s francoskim filmom Država, ki se lepo vede režiserja Davida Dufresneja [difréna].
Če nam Mograbijev priročnik pomaga pri razumevanju še čisto sveže vnovične ruske vojaške okupacije in vojne v Ukrajini, tudi z vidika silovitega odpora prebivalstva, ki lahko (kot se je pokazalo v Gazi in na Zahodnem bregu) vodi v več desetletij dolgo vojskovanje in človeško trpljenje, je Dufresnejev [difrénejev] film posvečen izkušnjam francoskih protestnikov v času vstaje rumenih jopičev med letoma 2018 in 2020. Država, ki se lepo vede ima prav tako kot Priročnik o okupaciji blago ironičen naslov, toda tema in njena obravnava sta povsem resni.
V času vstaj je bilo po francoskih mestih poškodovanih 2500 ljudi, 27 jih je zaradi policijskega posredovanja oslepelo na eno oko, pet jih je ostalo brez roke in bili sta dve smrtni žrtvi. Je bila policijska uporaba nasilja pri obvladovanju protestov pretirana? Se je podobno zgodilo pred kratkim v Ljubljani, ko je policija s specialnimi enotami (to je treba reči brez dlake na jeziku) zaplinila središče prestolnice?
Z drugimi besedami: ali obstaja prava mera državnega nasilja pri zagotavljanju javnega reda in miru, če sprejmemo uveljavljeno sociološko definicijo Maxa Webra, da si država lasti monopol nad legitimno uporabo fizične sile. Imamo državo s paleto demokratičnih in nadzornih institucij, ki skrbijo za to, da država moči, ki smo ji jo kot skupnost poverili tudi s policijo, ne zlorabi. Za to obstajajo varovalke in to je naš civilizacijski dosežek. In kot ena od njih se v dokumentarcu pokaže tudi zloglasni mobilni telefon. Seveda se vsi zavedamo, da omogoča nadzor nad uporabniki, v času izrednih razmer pa dokumentira dogajanje in policijske ekscese.
Država, ki se lepo vede proizvede pester in večplasten nabor razmislekov o nasilju z več vidikov: protestniškega, policijskega in zgodovinskega. Odločitev, da režiser amaterske posnetke pravega vojnega stanja na francoskih ulicah, ki so nastali z mobilnimi telefoni in priročnimi kamerami, predvaja na velikem platnu, pred njega pa postavi protestnika, novinarja in policijske sindikaliste, ki lahko neposredno soočijo svoje poglede na dokumentarno gradivo, je še posebej dobra in domišljena. Zgodi se soočenje med navidezno nasprotno postavljenima stranema, pri čemer je ena, policijska več kot očitno presegla svoja pooblastila in nasilno obračunavala s protestniki, nekatere celo pohabila in jih zaznamovala za vse življenje. Treba je dodati, da so policijski šefi zavrnili sodelovanje v filmu, zato vidimo samo sindikaliste, ki skušajo (čeprav ne vedno prepričljivo) zagovarjati svojo nalogo ohranjanja javnega reda in miru.
Dokumentarec ni zastavljen manihejsko. Povsem jasno je razvidno, da so določeni protestniki izredno stanje izkoristili za nepotrebno razgrajanje, uničevanje, ropanje. Vidimo denimo zamaskiranca, ki se je s cirkularno žago lotil bankomata.
Poleg Mograbijevega filma je eden od favoritov tekmovalnega programa Odpuščanje režiserke Marije Zidar. Avtorica je pojasnila, kako je naletela na temo krvnega maščevanja v albanskih gorah, ki obuja staro, spečo tradicijo kanonskega prava v Albaniji:
Družina, ki je v Odpuščanju doživela uboj hčerke, je soseda in v sorodu z družino morilca. Oče hčerke je po padcu komunizma začel svoja mrzla bratranca spraševati, kdo je kriv za smrt strica, ki so ubili komunisti. S tem je sprožil dolgoleten spor z njima. Ta se je končal tako, da je eden od bratrancev meril na očeta in ustrelil njegovo hči, ki naj bi ga s telesom zaščitila. Zdaj mrzla bratranca zahtevata odpuščanje za uboj, a mogoče si je predstavljati, da »prisilna in uradna sprava« prek posrednikov ne bo mogoča. Potrebna je notranja pomiritev sporov, zamer, maščevanja, ki se vlečejo v tretjo generacijo, da bi se presekal ta gordijski vozel. Naj dodam, da so vse podobnosti albanske s slovensko družbo zgolj naključne. Odpuščanje je film, o katerem bomo gotovo še govorili (tudi v naši oddaji).
Tekmovalni program 24. FDF
V tekmovalnem programu smo videli film z naslovom Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo izraelskega režiserja Avija Mograbija.
Mograbi, ki se že vso poklicno pot posveča zapletenim in nerešljivim palestinsko-izraelskim odnosom, je po več kot pol stoletja od izraelske okupacije Zahodnega brega in Gaze leta 1967 posnel »navodilo za uporabo« okupatorske sile, ki želi zasesti in si postopoma prilastiti tuje ozemlje. Film je v času nove ruske zasedbe Ukrajine izjemno aktualen. Njegov natančen prikaz vseh vojaških in civilnih manevrov, ki so po 55 letih zasedbe in v določenih obdobjih tudi delnega umika s palestinskega ozemlja, ki je bilo nekoč v rokah Jordanije in Egipta, presunljivo pokaže vso jalovost in človeške žrtve na obeh straneh konflikta. Posebej dragocena so pričevanja izraelskih vojakov, ki so bila zbrana v okviru projekta »Breaking the Silence« oziroma Spregovori, prelomi tišino. Približno 2000 izraelskih vojakov, oficirjev, vodij operacij in nabornikov s pričevanji prikazuje, kako je izraelska oblast silila krvnike k nečloveškim dejanjem nad Palestinci. Ogled filma je za vsakogar, ki bi rad natančneje razumel kalvarijo, ki se napoveduje v Ukrajini, obvezen. Ogled Mograbijevega filma priporočamo skupaj s francoskim filmom Država, ki se lepo vede režiserja Davida Dufresneja [difréna].
Če nam Mograbijev priročnik pomaga pri razumevanju še čisto sveže vnovične ruske vojaške okupacije in vojne v Ukrajini, tudi z vidika silovitega odpora prebivalstva, ki lahko (kot se je pokazalo v Gazi in na Zahodnem bregu) vodi v več desetletij dolgo vojskovanje in človeško trpljenje, je Dufresnejev [difrénejev] film posvečen izkušnjam francoskih protestnikov v času vstaje rumenih jopičev med letoma 2018 in 2020. Država, ki se lepo vede ima prav tako kot Priročnik o okupaciji blago ironičen naslov, toda tema in njena obravnava sta povsem resni.
V času vstaj je bilo po francoskih mestih poškodovanih 2500 ljudi, 27 jih je zaradi policijskega posredovanja oslepelo na eno oko, pet jih je ostalo brez roke in bili sta dve smrtni žrtvi. Je bila policijska uporaba nasilja pri obvladovanju protestov pretirana? Se je podobno zgodilo pred kratkim v Ljubljani, ko je policija s specialnimi enotami (to je treba reči brez dlake na jeziku) zaplinila središče prestolnice?
Z drugimi besedami: ali obstaja prava mera državnega nasilja pri zagotavljanju javnega reda in miru, če sprejmemo uveljavljeno sociološko definicijo Maxa Webra, da si država lasti monopol nad legitimno uporabo fizične sile. Imamo državo s paleto demokratičnih in nadzornih institucij, ki skrbijo za to, da država moči, ki smo ji jo kot skupnost poverili tudi s policijo, ne zlorabi. Za to obstajajo varovalke in to je naš civilizacijski dosežek. In kot ena od njih se v dokumentarcu pokaže tudi zloglasni mobilni telefon. Seveda se vsi zavedamo, da omogoča nadzor nad uporabniki, v času izrednih razmer pa dokumentira dogajanje in policijske ekscese.
Država, ki se lepo vede proizvede pester in večplasten nabor razmislekov o nasilju z več vidikov: protestniškega, policijskega in zgodovinskega. Odločitev, da režiser amaterske posnetke pravega vojnega stanja na francoskih ulicah, ki so nastali z mobilnimi telefoni in priročnimi kamerami, predvaja na velikem platnu, pred njega pa postavi protestnika, novinarja in policijske sindikaliste, ki lahko neposredno soočijo svoje poglede na dokumentarno gradivo, je še posebej dobra in domišljena. Zgodi se soočenje med navidezno nasprotno postavljenima stranema, pri čemer je ena, policijska več kot očitno presegla svoja pooblastila in nasilno obračunavala s protestniki, nekatere celo pohabila in jih zaznamovala za vse življenje. Treba je dodati, da so policijski šefi zavrnili sodelovanje v filmu, zato vidimo samo sindikaliste, ki skušajo (čeprav ne vedno prepričljivo) zagovarjati svojo nalogo ohranjanja javnega reda in miru.
Dokumentarec ni zastavljen manihejsko. Povsem jasno je razvidno, da so določeni protestniki izredno stanje izkoristili za nepotrebno razgrajanje, uničevanje, ropanje. Vidimo denimo zamaskiranca, ki se je s cirkularno žago lotil bankomata.
Poleg Mograbijevega filma je eden od favoritov tekmovalnega programa Odpuščanje režiserke Marije Zidar. Avtorica je pojasnila, kako je naletela na temo krvnega maščevanja v albanskih gorah, ki obuja staro, spečo tradicijo kanonskega prava v Albaniji:
Družina, ki je v Odpuščanju doživela uboj hčerke, je soseda in v sorodu z družino morilca. Oče hčerke je po padcu komunizma začel svoja mrzla bratranca spraševati, kdo je kriv za smrt strica, ki so ubili komunisti. S tem je sprožil dolgoleten spor z njima. Ta se je končal tako, da je eden od bratrancev meril na očeta in ustrelil njegovo hči, ki naj bi ga s telesom zaščitila. Zdaj mrzla bratranca zahtevata odpuščanje za uboj, a mogoče si je predstavljati, da »prisilna in uradna sprava« prek posrednikov ne bo mogoča. Potrebna je notranja pomiritev sporov, zamer, maščevanja, ki se vlečejo v tretjo generacijo, da bi se presekal ta gordijski vozel. Naj dodam, da so vse podobnosti albanske s slovensko družbo zgolj naključne. Odpuščanje je film, o katerem bomo gotovo še govorili (tudi v naši oddaji).
Pri založbi KUD Logos je izšla zadnja knjiga pesnika, pisatelja in esejista Jožeta Snoja z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu. Z njo je pred smrtjo obračunal s samim seboj. Skozi življenjske spomine se sprašuje, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v času bolezni, stiske in trpljenja, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zaradi česar je še toliko bolj pretresljiva. In kot že nakazuje sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, išče skozi pretekli odnos do očeta nov odnos do Boga.
Dogajanju ob svetovnem dnevu poezije, se 21. marca pridružuje tudi svetovni dan lutk. Mednarodno poslanico je prispevala teatrologinja Nina Malikova, ki o lutkovni umetnosti govori kot o človeški dejavnosti, ki – včasih s humorjem, včasih z vso resnostjo – išče rešitve. Slovensko poslanico je letos napisala scenografka, režiserka in lutkovna pedagoginja Breda Varl. V njej še posebej nagovarja snovalce učnih programov v naših šolah, naj ne zmanjšujejo vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, saj otroci tudi z njimi lažje razmišljajo abstraktno… Hkrati pa lutko opisuje tako: "Lutka – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem." Foto: EPA
Leta 1999 je UNESCO prvi pomladni dan razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije. Tudi pri nas ta dan že vrsto let praznujemo kot nekakšen neformalni pesniški praznik, saj pesnice in pesniki ter ljubiteljice in ljubitelji poezije na različnih lokacijah po državi ves dan interpretirajo in poslušajo poezijo. Najdaljša, najbolj množična in najbolj obiskana pesniška prireditev pa je 2. ljubljanski pesniški maraton, ki se je začela v ponedeljek včeraj in danes se nadaljuje.
Pred koncertom v ljubljanski Cukrarni bosta gosta v studiu kitarist Miha Petric in klviaturist Jan Sever, oba člana zasedbe Moonlight Sky. Z njima se bo pogovarjal urednik Hugo Šekoranja.
Na 25. Festivalu dokumentarnega filma v sekciji Intimni in globalni portreti izpostavljamo film Wernerja Herzoga Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta, ki se posveča naslovnima vulkanologoma, in dokumentarec Ljubezeni Patricie Highsmith Eve Vitije, ki raziskuje intimne odnose slovite avtorice mnogih psiholoških trilerjev. Slednji prihaja po festivalu na spored Kinodvora, ki se bo avtorici poklonil tudi s ciklom petih filmov, posnetih po njenih književnih delih. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Na Festivalu dokumentarnega filma se v glavnem tekmovalnem programu za nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic poteguje pet filmov. Ogledal si jih je Urban Tarman in izpostavil dokumentarca, ki po njegovi oceni najbolj izstopata.
Jutri bo na Fabuli gostoval madžarski pisatelj László Krasznahorkai, mojster apokalipse, kot ga je imenovala Susan Sontag. Kot nagrajenca Vilenice smo ga v Sloveniji prvič v živo spoznali leta 2014, naslednje leto je prejel nagrado booker, predlani avstrijsko nagrado za evropsko književnost in vmes še številne druge literarne nagrade. V slovenščino sta bili doslej prevedeni njegovi knjigi Svet gre naprej in Vojna je vojna, ob tej priložnosti pa je izšel še njegov prvenec z naslovom Satanov tango – vse tri je prevedla Marjanca Mihelič. Ob podelitvi nagrade Vilenica je László Krasznahorkai v pogovoru z Vladom Motnikarjem pripovedoval tudi o Satanovem tangu. (foto: László Krasznahorkai © Jeremy Sutton-Hibbert)
V hišnem kinu Avstrijskega filmskega arhiva na Dunaju so odprli največjo retrospektivo slovenskega filma v Avstriji. V mesecu dni bo skupno na ogled 34 slovenskih filmov. Dogodek je pripravila Slovenska kinoteka v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim kulturno informacijskim centrom Skica na Dunaju in nekaterimi drugimi institucijami. Retrospektiva zajema 34 slovenskih filmov različnih žanrov, ki so iz različnih obdobij kinematografije na Slovenskem. Pričela se je s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Projekcijo je v živo pospremila spremljava avtorja glasbe, skladatelja in pianista Andreja Goričarja, violinista Mateja Haasa, klarinetista Jakoba Bobka in violončelista Milana Hudnika. Pred tem so predvajali še dva sodobna kratka animirana filma Steakhouse režiserke Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko. Foto: Prizor iz filma V kraljestvu Zlatoroga. Foto: Arhiv Republike Slovenije/Borut Jurca, izrez
V okviru festivala Fabula je nastopil portugalski pisatelj Jose Luis Peixoto, ki velja za enega najbolj vidnih glasov sodobne portugalske književnosti. Čeprav ima Jose Luis Peixoto za seboj že obsežen opus – sedem romanov, zbirke poezije, dramska dela, knjige za otroke in mladino ter potopisne romane – žal slovenski bralci tega portugalskega pisatelja ne poznamo prav dobro. Pred dvema letoma je pri založbi Malinc v prevodu Urške Rupar Vrbinc sicer izšla njegova slikanica Mama, ki je deževala; v Fabulini zbirki pa smo zdaj dobili prevod njegovega romana Mestece Galveias. Galveias je dejansko ime majhnega mesta v portugalski regiji Alentejo, kjer se je Peixoto rodil leta 1974. V svojih romanih pogosto piše o tej regiji, ki je verjetno najmanj razvita na Portugalskem, piše o vaškem življenju, o revščini … in tak primer je tudi Mestece Galveias. Avtor nas v romanu najprej sooči s padcem neke neimenovane reči z neba, zaradi katere ima kruh okus po žveplu, predvsem pa nas v tem kolektivnem romanu popelje v osemdeseta leta med številne like, vaščane, ki še zdaleč niso idealizirani. Tematizira namreč tudi družinsko nasilje, pedofilijo, prostitucijo itd., po drugi strani pa lahko to večplastno delo beremo tudi kot hommage ruralnemu življenju, ki počasi izginja. O tej dihotomiji dobrega in zla je Jose Luis Peixoto povedal: "Ena od značilnost ruralnega življenja je nedvomno povezanost z naravo. In sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi nasilje. To lahko razumemo kot enega od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo imeli diktaturo do leta 1974 in ena od značilnosti te diktature je bila prav izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v regije, ki niso obmorske in so bolj ruralne, so modernejše ideje prišle zelo pozno. Posledično lahko v teh regijah zaznamo določen tradicionalizem, tudi glede spolnih vlog, in prav to ne nazadnje na nek način pripomore k nasilju. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo precej velike razlike med realnostjo, kot je prikazana v romanu, in realnostjo danes. Te spremembe so večinoma pozitivne, predvsem glede vrednot, ki se tičejo medčloveških odnosov. Spremembe pa prinašajo s seboj tudi negativne vidike. Danes je to območje soočeno s številnimi velikimi izzivi, recimo s staranjem prebivalstva, z izseljevanjem prebivalstva. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in pozneje smo bili priče določenim agresijam, ki so jih predvsem zaradi državne politike te portugalske regije utrpele in so prispevale k brezposelnosti in izseljevanju v mesta, skratka k številnim težavam." Peixoto je sicer v literarni milje vstopil s temo smrti, z zgodbo Umrl si mi. To izjemno poetično pripoved o žalovanju je napisal po smrti svojega očeta. In tema smrti, ta večna tema literature in umetnosti, pravi, da ga kot pisatelja nagovarja tudi danes: "Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje predvsem pri temi smrti. Gre za temo, ki je večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli jasnega odgovora in če ga ima, je osnovan na religiji, veri, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko del življenja. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi ljudje živeli čisto drugače, vse bi imelo drugačen pomen. Zdi se mi, da je smrt tista, ki da vrednost življenju, trenutkom in času, ki je ireverzibilen. In zato je smrt od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti. Podobno je z ljubeznijo. Temo ljubezni vidim kot tisto, ki je najbolj nasprotna temi smrti. Na eni strani je ljubezen, na drugi je smrt; in obe sta veliki temi." Foto: Beletrina
»Vse zastonj! Vse zastonj«, predstava Prešernovega gledališča Kranj in komedija ljubljanske drame »Veliki diktator« sta veliki zmagovalki 31. Dnevov komedije. Vseh pet nagrad, ki so jih sinoči podelili v Celju, je namreč povezanih s tema dvema igrama. Žirija je za žlahtno komedijantko izbrala Vesno Pernarčič, za žlahtnega komedijanta Jurija Zrneca, za žlahtno režiserko Ajdo Valcl. Festival je bi tudi tokrat zelo dobro obiskan, spremljevalni program pa za od tenek pestrejši.
V Los Angelesu se je s podelitvijo zlatih kipcev tradicionalno sklenila sezona prestižnih filmskih nagrad. Veliki favorit in tudi veliki zmagovalec 95. oskarjev je postal ameriški znanstveno-fantastični film Vse povsod naenkrat. S sedmimi oskarji nagrajeni film je nastal v neodvisni produkciji in postavil mejnik, saj je prvič v zgodovini oskarja za glavno vlogo prejela igralka azijskega rodu, Michelle Yeoh. Harrison Ford je razkril najpomembnejšo nagrado večera in – zvesto svojemu imenu – je film Vse povsod naenkrat prejel skoraj vse oskarje, za katere je bil nominiran: sedem od enajstih, kar ni presenečenje, je pa pomembno sporočilo. "Film je izjemno inovativno narejen, najpomembnejše pa je, da kljub odbitemu znanstveno-fantastičnemu elementu v srcu to ostane zgodba o družini in ljubezni. Osebno menim, da je skrajni čas, da so žanrski filmi, ki znajo povedati takšno zgodbo, bolj v ospredju," komentira filmski kritik Igor Harb in spomni, da so bili pri glavnem oskarju doslej spregledani E.T. Vesoljček, Matrica, Odiseja 2001. Vse povsod naenkrat, biser neodvisnega filma, kot pravi časnik El país, je slavil v kar treh igralskih kategorijah. Michelle Yeoh se je v zgodovino vpisala kot prva igralka azijskega rodu in šele druga nebela igralka z oskarjem za glavno vlogo. "Nagrado posvečam vsem fantom in deklicam, ki gledajo doma in so videti tako kot jaz. To je žarek upanja in možnost, to je dokaz, da se sanje uresničijo. In dame, naj vam nikoli nihče ne govori, da so vaša najboljša leta za vami!" je dejala v Maleziji rojena Michelle Yeoh. Drugi najbolj nagrajevani film s štirimi oskarji je Netflixov Na zahodu nič novega: "Čeprav je bil načrtovan že prej, je film premiero doživel v času, ko je vojna še posebej pomembna tematika in prikaže jo na izjemno protivojen način," še dodaja Harb. Z vojno v Ukrajini se posredno ukvarja tudi film Navalni o zaprtem ruskem opozicijskem voditelju. Prejel je prejel oskarja za najboljši celovečerni dokumentarni film. Na fotografiji: Michelle Yeoh (avtor fotografije: EPA)
S filmom Bella Ciao – za svobodo Giulie Giapponesi o izvoru in širjenju znamenite italijanske uporniške pesmi, odpirajo 25. izdajo Festivala dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sklop Miti, ikone, mediji, ki je posvečen tistemu, kar družbo tako ali drugače navdihuje ali celo obseda. V tem sklopu je letos na ogled še Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki s pomočjo arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje. Tretji film pa je Dekliška druščina režiserke Susanne Regine Meures, ki sledi 14-letni berlinski vplivnici Leoobalys, katere spletna podoba je postala družinski posel. Tina Poglajen razmišlja o slednjem delu in o filmu Bella Ciao:
Avstrijski filmar Hubert Sauper je velik del svoje filmske kariere posvetil razkrivanju, kako sodobna kolonizacija, hlepenje po dobičku in vojne najedajo Afriko. Jasen je v sporočilu, da Američani, Evropejci, Kitajci izkoriščajo naravne vire zibelke človeštva, vse od nafte do rib, Afričanom pa v zameno puščajo drobtinice, ekološko opustošenje in orožje. V retrospektivi 25. Festivala dokumentarnega filma, ki so jo posvetili Sauperju, si bomo lahko ogledali štiri njegova dela: Dnevnik is Kisangánija, Prihajamo v miru, Darwinovo nočno moro in Epicenter. Žiga Bratoš:
Ne mine teden, ko ne bi nekje na svetu podelili kakšne filmske nagrade, toda nagrade, ki jih bodo podelili ta konec tedna, so še vedno najbolj prestižne in najbolj zaželene. To so seveda oskarji in pred nami je 95. podelitev zlatih kipcev. Kateri filmi, igralci in režiserji so kritiški in cehovski favoriti nedeljske slovesnosti, kdo utegne presenetiti in katera afera je tik pred koncem glasovanja članov Ameriške filmske akademije vznemirila javnost? O vsem tem v prispevku Urbana Tarmana.
V Solunu pravkar poteka 25. Festival dokumentarnega filma. Poudarek letošnje izdaje z naslovom Umetnost resničnosti: Onkraj opazovanja je na observacijskih dokumentarcih. Na enem od največjih festivalov dokumentarnega filma v regiji je sicer na programu tako kopica filmov grških režiserjev, kot tudi mednarodnih avtorjev, od katerih Petra Meterc v svojem prispevku izpostavlja prvenec indijske avtorice Sreemoyee Singh, ki ga je posvetila iranskim filmarjem in iranskim ženskam.
V sekciji aktualnih, družbenokritičnih filmov bo v nedeljo na 25. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani premiero doživel novi film Amirja Muratovića Temni pokrov sveta. Gre za portret okoljevarstvenika, letalca, alpinista in fotografa Matevža Lenarčiča, obenem pa opozorilo, kar zadeva črni ogljik, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov onesnaženosti zraka.
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem parku Tivoli sta se odprli dve razstavi: "Posrednik" poljskega umetnika Honze Zamojskega in "Vzajemni kompromis" Marka Šajna. Zamojski z vzpostavitvijo arbitrarne entitete posrednika, ki drži propadajoči svet z vso svojo močjo, poskuša sestaviti pripoved svoje razstavne instalacije, Šajn pa s spretno kombinacijo domišljenega koncepta, jasne izvedbe in humornega nastavka tematizira človeške odnose, vpete v naš tukaj in zdaj. (Foto: Honza Zamojski v MGLC)
Ministrstvo za kulturo je v četrtek organiziralo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju. Spomnimo – nekaj kipov iz zbirke so iz parka na Brdu in iz Poljč preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Ta premik je bil po mnenju številnih izveden brez jasne strokovne utemeljitve, zakonsko vprašljivi naj bi bili tudi postopki. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato si na ministrstvu zdaj želijo spodbuditi odprto razpravo o njihovi prihodnji usodi. Razpravo je uvedla serija predstavitev predstavnikov institucij in strokovnjakov, sledila pa je javna razprava. Namen posveta je bil med drugim iskanje poti, kako na strokoven način kipe vrniti na posestvo Brdo pri Kranju, da bi tam zaživeli skupaj z ostalimi plastikami in parkovno ureditvijo, so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Ko so nekaj kipov iz zbirke parka na Brdu in iz Poljč lani in predlani premestili v Park vojaške zgodovine v Pivki, so se v javnosti pojavila opozorila, da ta premik ni bil strokovno utemeljen, zato so se na ministrstvu z vprašanjem zbirke začeli ukvarjati že junija, je povedala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Gre za dela iz povojnega obdobja, ki so posvečena tudi partizanskemu gibanju in proletariatu in ta odločitev za premik je po njenem mnenju bila politično motivirana. Tudi Špela Spanžel, v.d generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino, je izpostavila, da so bili odpeljani le nekateri kipi iz te zbirke, drugi z drugačno ikonografjo pa so ostali tam. Dokončnih odločitev o njihovi usodi sicer še nimajo, najprej pa se želijo posvetiti njihovi konservaciji in restavraciji. Ti posegi naj bi uradno namreč bili razlog, da so kipe sploh odpeljali, po tem ko je upravljanje z njimi od Javnega gospodarskega zavoda Brdo prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Martina Kikelj iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v svoji predstavitvi na posvetu predstavila izsledke raziskav, na podlagi katerih so pripravili program načrtovanih posegov – ti so glede na stanje skulptur v resnici že nujni. Matevž Remškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Kranj, je na posvetu predstavil zgodovino posestva, Gojko Zupan z Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo pa je osvetlil likovni vidik obravnavanih skulptur. Ana Kučan iz Biotehniške fakultete je predstavila zgodovino krajinske ureditve parka, glede umestitve kipov pa je povedala, da se je tudi na samem posestvu Brdo ta spreminjala in zdaj pravzaprav ni bila optimalna. Želela bi si tudi, da bi ta park bil bolj dostopen javnosti, kar je izpostavil tudi Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Poudaril je, da so na Brdu ohranjene različne plasti zgodvine, ter da sta vsaka gradnja in rušenje izraz moči. Kipi na kolesih so slaba novica, je menil o premikanju del, o soočanju z zgodovino obremenjenimi deli pa dodal: Pomembno je, še pravi, da se soočamo z vsemi deli zgodovine, saj zgodovine ni mogoče umakniti, lahko jo le potlačimo. Vsi posegi v takšne prostore morajo biti dobro premišljeni. Predstavitvam je sledila živahna javna razprava. Med drugim se je oglasil arhitekt trenutne postavitve kipov v Pivki Ira Zorko, ki je mnenja, da gre vendar za obremnjeno dediščino, Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije v času premikov kipov pa je zanikal, da bi bili ti postopki sporni. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje umetnostne zgodovinarke Beti Žerovc o fotografiji, ki je prikazovala prenos slabo zaščitenih kipov, namreč ali so to standarni postopki – saj premikanje načetim kipom lahko tudi škoduje. Slišali smo tudi, da je posestvo Gradu Brdo zaščiteno kot kulturni spomenik državnega pomena, del posestva pa je tudi parkovna ureditev s kipi. Vse to kaže na kompleksnost in občutljivost tematike in nujnost tovrstnih posvetov. Foto: BoBo
Dramsko besedilo je po motivih znamenitega romana angleške pisateljice Virginie Woolf iz leta 1925 napisal uveljavljeni in nagrajevani hrvaški dramatik Tomislav Zajec, prevedla ga je Seta Knop. V osrednji slovenski gledališki hiši pa se kot režiser tokrat prvič predstavlja Peter Petkovšek. V naslovni vlogi gospe Dalloway nastopa Maša Derganc, ki hkrati igra tudi avtorico Virginio Woolf. V drugih vlogah nastopajo Saša Tabaković, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Vojko Zidar, Gorazd Logar, Iva Babić in Saša Pavlin Stošić. Dramaturginja je Eva Kraševec, scenografka Sara Slivnik, kostumografka Gordana Bobojević, avtor glasbe pa Peter Žargi. Foto: Peter Uhan
Na Visokem v Poljanski dolini so pripravili prvega v nizu dogodkov, s katerimi bomo letos obeležili Tavčarjevo leto, ob 100. obletnici velikana slovenske literature, pa tudi politika, pravnika in pomembne osebnosti javnega življenja, ljubljanskega župana in predsednika številnih društev. Vsestranski visoški gospod, ki je zaznamoval slovensko literaturo, politiko, celo šport, pa je v prvi vrsti zaznamoval svojo Poljansko dolino, kjer se je rodil in preživel tudi svoja zadnja leta, pravi župan občine Gorenja vas – Poljane. Njegovi rojaki so naj izjemno ponosni kar so zadnje desetletje nedvomno dokazali tudi z postopno in temeljito obnovo Tavčarjevega dvorca. Predsednica programskega sveta vseslovenskega Tavčarjevega leta Urška Perenič priznava, da je Tavčarjevo vsestransko osebnost težko enoznačno opisati, zato bodo prireditve, ki so jih zbrali v posebni knjižici Poklon visoškemu gospodu, pestre in raznolike. Foto: Dlib
Neveljaven email naslov