Vietnamska režiserka Diem Ha Le je avtorica zmagovalnega filma 24. FDF, Otroci megle

V sredo se je s podelitvijo nagrade Amnesty International Slovenije sklenila 24. izdaja Festivala dokumentarnega filma. Mednarodna žirija je za najboljši film na temo človekovih pravic izbrala dokumentarec Otroci megle vietnamske režiserke Diem Ha Le o etnični manjšini Hmong s severa države in njihovem ugrabljanju mladoletnih nevest. V Vietnamu je poroka pred polnoletnostjo sicer nezakonita, toda v obdobju lunarnega novega leta po tradiciji še vedno velja, da lahko fantje (s pomočjo svoje družine in sile) »ugrabijo« dekleta. Sledi pogajanje za primerno »ceno« in v večini primerov je sklenjen dogovor za poroko. Z vietnamsko režiserko Diem Ha Le se je pogovarjal Urban Tarman.

Diem Ha Le je za svoj prvenec preživela več let v gorah severnega Vietnama, kjer osamljena od preostalega sveta živi etnična skupnost Hmong.

Ko sem začela z izobraževanjem na univerzi, sem med Hmongi spoznala veliko prijateljev. Organizirali smo delavnice na severu Vietnama, kjer živijo in tako sem pred približno petimi leti spoznala protagonistko Di. Bila je še otrok. Opazovala sem jo, kako se s prijateljicami igra okrog hiše in po hribih. Spomnila me je na moje otroštvo, saj tudi sama prihajam etnične skupine v severnem Vietnamu, imenuje se Tay, in tako sem dobila idejo za film o čudovitem, a hitro končanem otroštvu. Di sem s kamero spremljala leto za letom. Odkrila sem običaj ugrabljanja nevest v kulturi Hmongov; začutila sem strah glede njihove prihodnost; Di je ravno začela odraščati in se družiti s prijateljicami, pila je alkohol in se včasih tudi izmuznila izpod nadzora staršev.

Diem Ha Le je tako spletla prijateljske vezi s protagonistko Di. V dogajanje je precej vpletena, slišimo jo izza kamere, nastopajoči jo nagovarjajo. Di spozna Vanga, ki ga njegova družina, kot vidimo v dokumentarcu, sili k poroki. Fantova družina Di pozneje skuša celo ugrabiti in jo na sili odvesti v novi dom, za katerega naj bi skrbela. Sami so namreč prerevni, da bi sinu omogočili nadaljevanje šolanja, zato jim ne preostane drugega, da mu, čeprav na silo, poskušajo zagotoviti mlado nevesto.

Hmongi govorijo svoj jezik in režiserka na začetku snemanja, kot je povedala, ni ničesar razumela. Čeprav zna nekaj malega, je bolj ugibala, o čem se pogovarjajo, malo ji je pri tem sicer pomagala Di, ki zna vietnamsko, vendar si je šele pozneje uredila tolmača, ki jo je potem spremljal na snemanju in pri montaži.

Kdor ne spada med Hmonge, precej težko z njimi vzpostavi stik. Sama pa imam kar nekaj prijateljic med njimi, pa tudi protagonistko Di je zanimalo ustvarjanje filmov, veliko me je spraševala in me predstavila ljudem v vasi.

… je povedala Diem Ha Le, ki pravi, da običaj ugrabljanja nevest, ki so stare 12 ali 13 let s strani prav tako mladoletnih fantov in njihovih družin, za dekleta v skupnosti Hmong pomeni konec otroštva, pa tudi izobraževanja in s tem možnosti za boljše življenje. Režiserka pripada etnični skupnosti Tay, ki tudi prakticira poroke med mladoletniki. Kot je povedala, se je njena prijateljica, prav tako pripadnica skupnosti Tay, poročila pri 17 letih. Pri tem pa seveda ne gre samo za poroko, sledi družina in skrb zanjo; odpoved možnosti za drugačno življenje od tradicionalnega.

Ko se je moja prijateljica poročila, sem dobila občutek, da se je najino otroštvo s tem prekinilo in izginilo. Moram priznati, da nisem želela, da se Di poroči tako mlada, saj je imela možnost nadaljevati šolanje na srednji šoli in potem univerzi. Strah me je bilo zanjo, saj sem slišala veliko zgodb njenih prijateljic, tudi sošolke, ki so bile ugrabljene, posiljene in prodane na Kitajsko. Ob odraščanju Di sem občutila strah.

Kot opozarja Diem Ha Le, žrtve tradicije ugrabljanja mladih nevest niso samo ženske in njihova samostojnost, emancipacija in boljše življenje, ki jim je odvzeto, do določene mere so njene žrtve tudi moški, kot je režiserki pojasnila mati protagonistke Di.

Ko dekle sprejme vsiljeno zakonsko zvezo, dobi hkrati moč, da za vse težave v zakonu krivi moškega; vedno mu lahko reče, da jo je ugrabil in da zdaj mora sam rešiti težave v zakonu.

 … je povedala režiserka, ki je v štirih letih snemanja dokumentarca Otroci megle posnela približno 100 ur gradiva, iz katerih je zmontirala 90 minutni film. Diem Ha Le sicer živi v Hanoju, kjer se je pridobila diplomo iz novinarstva in komunikacijskih študij in prav tako, kot je na delavnicah odkrila Di in zgodbo o prisilnih porokah, se je na filmskih delavnicah sama naučila obrti snemanja in pripovedovanja zgodb. In kaj se je po snemanju zgodilo z Di? Kot vidimo v filmu, se je prvega snubca uspešno otresla …

Zdaj je stara 17 let in pol in ima hčerko. Spremljala sem jo še eno leto po poskusu ugrabitve. Uspela je prepričati starše, da nadaljuje s šolanjem, zelo je trudila, pridobila je tudi štipendijo, kar je redko. Med 400 dijaki jo pridobi samo šest. Njeni starši in tudi jaz smo bili zelo ponosni in veseli zanjo. Toda približno leto dni nazaj se je zaljubila, pustila šolo in zdaj je mati mali dojenčici.