Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
Literarno nagrado kritiško sito, deseto po vrsti, je pred nekaj urami prejel Muanis Sinanović, in sicer za svojo četrto pesniško zbirko Krhke karavane. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, v končni žiriji pa je sodelovalo 12 članov društva.
.abeceda [ansambel za novo glasbo] deluje v sklopu Inštituta .abeceda. Delovanja zasedbe je mogoče razumeti dvoplastno. Obenem gre za združenje glasbenikov, ki lahko delujejo kot standardna komorna zasedba, specializirana za izvajanje sodobne glasbe, po drugi strani pa gre za širšo platformo, ki je trdno vpeta v opravilnost celotnega Inštituta .abeceda. V tem pogledu ponuja možnost za delovanje, preizkušanje ter predstavitve mladim skladateljem in izvajalcem, torej je nekakšen laboratorij za zagotavljanje infrastrukturne opore.
V ljubljanski Drami je bila sinoči premierno uprizorjena monodramska pripoved vsestranskega umetnika Jana Fabra, ki je tudi tokrat v avtorski projekt Nočni pisec združil različne umetniške izraze in teme, dnevniške zapiske, odlomke iz gledaliških besedil in znane skladbe, ki se vpletajo v njegovo biografijo. V slovenski različici predstave, ki je del širšega evropskega eksperimenta, je podobo Fabrovega alter ega poosebil in utelesil igralec Marko Mandić. Predstavo si je ogledala Magda Tušar.
Danes pozno popoldne je bila v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki slavnost s podelitvijo Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno slovensko literarno delo s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja. Že več kot mesec dni vemo, da so bili nominiranci štirje avtorji romanov: Andrej Blatnik, Gašper Kralj, Mirana Likar in Lucija Stepančič, izmed njih pa je žirija izbrala roman Škrbine Gašperja Kralja.
Nocoj bodo v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki drugič podelili Cankarjevo nagrado; leta 2019 so jo ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU – kot poklon velikemu književniku in kot priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku, izdano v knjižni obliki. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja (pesniška zbirka, roman, drama, zbirka kratkih pripovedi ali esejev). Žirija, ki jo sestavljajo Matej Bogataj, Ana Geršak, Niko Grafenauer, Darja Pavlič in Ivan Verč, je že aprila izbrala štiri nominirance - letos so to samo romani: Luknje Andreja Blatnika, Škrbine Gašperja Kralja, Pripovedovalec Mirane Likar in Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič.
Primož Trdan in Lidija Hartman v živo s snemanja koncerta na strehi Radia Slovenija
Vsebine Programa Ars
Z odprtjem skupinske razstave Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov se danes začenja obeleževanje 5. obletnice ustanovitve Dobre Vage, galerijskega, razstavnega in projektnega prostora pod arkadami na ljubljanski tržnici. Glavne programske smernice so: kolektivno vodenje galerije ter spodbujanje mladih umetnic in umetnikov v treh programskih sklopih Odprti atelje, Umetnik/umetnica na mesec ter prodajna galerija. Prispevek je pripravila Petra Tanko.
V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat predvajamo komorni skladbi Alfreda Šnitkeja, Klavirski trio in Sonato za violončelo in klavir št. 1. Šnitke je z neverjetno lahkoto uporabljal sredstva iz različnih glasbenih govoric, ki so mu bila na voljo, jih združeval ali ločeval kot dobesedne ali variirane citate, izkrivljene, predelane in na novo ustvarjene, ter povezoval na videz nasprotujoče si glasbene odlomke ali zvočne skupke. V glasbi Alfreda Šnitkeja je pomembno komponento pomenila ideja minljivosti in minevanja. Muzikolog Theodor Adorno je zapisal, da je bil celoten opus Alfreda Šnitkeja usmerjen h kompozicijskim preoblikovanjem, ki so predstavljala metaforo izginevanja, njegova glasba je bila slovo od življenja. Tudi sam skladatelj je rekel, da je nekoč na papir zapisal prečudovit akord, ki je kmalu za tem zarjavel.
Razstava Živimo v vznemirljivih časih, ki jo je pretekli teden odpovedal minister za kulturo Vasko Simoniti, ponovno vznemirja. V Koroški galeriji likovnih umetnosti so s strani ministrstva prejeli danes klic, da ministrstvo ne odpoveduje razstave, ki naj bi bila na ogled med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije v Evropskem parlamentu. V galeriji se bodo najprej posvetovali z umetniki ali bodo razstavo, po vseh peripetijah, kljub temu izvedli.
Zgodovinski spomin ohranjamo s pomočjo in močjo podob. Kolektivni spomin Slovenk in Slovencev je zaznamovalo tudi dogajanje pred 30 leti. V narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je na ogled razstava fotografij ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, kot jo je ovekovečil fotoreporter Srđjan Živulović. Leta bežijo in spomini bledijo. Tri desetletja po prelomnih dogodkih je jasno, da je Živulović eden tistih fotoreporterjev, ki so za vedno zaznamovali kolektivne impresije Slovencev. Podobe osamosvojitve v našem spominu so velikokrat prav njegove fotoreporterske stvaritve.
Začetek gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice se odmika tudi zato, ker Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Mestna občina Ljubljana ne zmoreta skleniti dogovora o zemljiščih v lasti ljubljanske občine. Nacionalni svet za kulturo zato obe strani poziva, naj do konca junija skleneta dogovor, saj je od tega odvisna usoda gradbenega dovoljenja za projekt NUK2. Blaž Mazi
Neveljaven email naslov