Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki, ki z drznimi eksperimenti v klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj
Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seničar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik, Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman. Dajo nam misliti, kje je meja med fotografom in vizualnim ali konceptualnim umetnikom? Med fotografijo in instalacijo?
Kuratorka Hana Čeferin je zamisel o starejših tehnikah dobila, ko je lani v Narodni galeriji sodelovala pri razstavi pariškega portretnega fotografa iz 19. stoletja Nadarja. Prav pri njem, ki se je zgledoval po portretnem slikarstvu, se pokaže, da so fotografijo že precej na začetku utrjevali tudi kot umetniška zvrst. A to se je nanašalo na fotografsko podobo, na kompozicijo motiva. Na aktualni razstavi pa je v ospredju razmišljanje o samem nosilcu.
Andrej Lamut v seriji Invazivke v svojem okolju fotografira tujerodne invazivne vrste. Abstraktne podobe spominjajo na nezemeljske in kot bi nastale v tehniki risbe z ogljem ali grafike na rjavem papirju. Jošt Dolinšek raziskuje pristranskost našega pogleda na okolje in njegovo preteklost. Črno-belim fotografijam je dodal pravokotno ven pomaknjene letvice iz ogledal, ki izkrivljajo podobo in omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. S tem fotografijo vzpostavlja kot objekt raziskovanja, da bi spoznali njegovo resnico. Doda jim tudi zvočno razsežnost. Anja Seničar fotografski papir zmečka, preden ga osvetli. "Iz njega tvori objekte, ki prevzamejo obliko razvijalnih banjic, ali pa jih skupaj z njimi celo razstavlja, s čimer v končno delo vključuje elemente procesa razvijanja klasične srebro želatinske fotografije". Prav ta "kiparskost" vzbuja pozornost tudi pri Sari Rman, ki fotografske filme in emulzijo izpostavlja kemikalijam, ognju in vodi ali pa jih mehansko uničuje. Čez čas spreminjajo, razkrajajo ali nadgrajujejo in tako kljubujejo končnosti. Blaž Rojs pa recimo polaroidne fotografije vliva v pleksi stekla ali epoksi smole in jih med drugim plasti v nekakšne prostorske kolaže – objekte.
V Malo galerijo Cankarjevega doma se torej po to večdimenzionalno fotografsko izkušnjo lahko odpravite do 2. maja.
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov