Zaradi tragičnih dogodkov v Ukrajini sta njihova kultura in zgodovina zdaj bolj v središču pozornosti tudi pri nas, spet pa bolj odkrivamo tudi stare vezi med ukrajinskim in slovenskim narodom

Že povezovalec posveta o ukrajinski kulturi dr. Edvard Kovač je opozoril na stare povezave: že Matija Čop je kot profesor deloval na univerzi v Lvovu, kraški duhovnik in prevajalec del ukrajinskega pesnika in očeta sodobne ukrajinske kulture Tarasa Ševčenka Josip Abram pa je, s spodbudo Janeza Evangelista Kreka, v Štanjelu ustanovil Društvo Zaporoška sič, kot se je imenoval hetmanat kozakov. Zgodovinar dr. Simon Malmenvall je orisal zapleteno ukrajinsko etnogenezo od skupne prve države vzhodnih Slovanov Kijevske Rusije, ki je bila državni in verski, pravoslavni center med devetim in 13. stoletjem, ko so Kijev razdejali Mongoli. V ukrajinski zgodovini, v neprestanih bojih za njihovo ozemlje med poljsko-litavskim kraljestvom, turškim in pozneje ruskim imperijem, je tudi pomembna vloga zaporoških kozakov, ki so dolgo bili samostojni, dokler njihove avtonomije ni uničila ruska carica Katarina Velika. Dr. Malmenvall je opozoril tudi na veliko vlogo ukrajinskega narodnega preporoda na čelu s Tarasom Ševčenkom v 19. in na začetku 20. stoletja. Dr. Janja Vollmaier Lubej, ki skupaj z možem Primožem prevaja sodobne ukrajinske avtorje, pa je začela svoj prikaz sodobne ukrajinske književnosti z vileniškim nagrajencem Jurijem Andruhovičem z zahoda Ukrajine – z njegovim romanom Moskoviada, ki na postmodernistični način opisuje prostor po razpadu Sovjetske zveze. Zanimiv avtor je tudi Serhij Žadan iz Harkova, ki tudi prevaja iz nemščine in je prav tako pesnik. V slovenščini imamo njegov roman Vorošilovgrad, kot se je v sovjetskih časih imenoval Lugansk, v katerem je zgodba posameznika, ki se spopada s postsovjetsko realnostjo korupcije in kriminalnih združb. Ena od najpomembnejših ukrajinskih pesnic je tudi Oksana Zaluška, dr. Jana Vollmaier Lubej je izpostavila še predstavnice in predstavnike najnovejše generacije sicer zelo vitalne ukrajinske književnosti: Sofijo Andruhovič, Tanjo Maljarčuk in Andrija Ljubko. Kot zadnja na študijskem srečanju Slovenske matice o ukrajinski kulturi pa je nastopila gostja iz Ukrajine, ki ji je vojna preprečila odhod v domovino, dr. Katerina Malšina. Govorila je o svobodoljubnem svetu zaporoških kozakov, o njihovih običajih, o zapleteni ukrajinski zgodovini naseljevanja različnih ljudstev in skupin, denimo celo švicarske kolonije pri Odesi, kamor jih je povabila Katarina Velika. Dr. Katerina Malšina je s ponosom in žalostjo govorila o svoji domovini, a tudi z upanjem, da bo Ukrajina preživela sedanje težke vojne čase zaradi agresije ruske vojske.