Med drugim tudi prejemnik Prešernove nagrade je k razvoju slovenske umetnosti po besedah dr. Tomaža Brejca prispeval doslej najvidnejšo in najuspešnejšo sintezo modernizma in postmodernizma

Emerika Bernarda je navdihovala Istra. Njegov bogati opus zaznamujejo različne motivike in pristopi, najpomembnejše pa je ozaveščanje slikarskega nosilca. Elementi, ki prebijajo rob formata, likovno polje širijo v okolico. Zgodnji kolaži in asemblaži, slike kot objekti, spominjajo na novi realizem, pozneje se je kolaž zvezal z motivi krajine. V njih odsevata barvitost gotskih fresk in življenje v odročnih vaseh. Po besedah dr. Miklavža Komelja so ga ves čas zanimala srečanja med grobo materialnostjo in popolno domišljijo. V 80. je razstavljal na Beneškem bienalu in za ta dela prejel Nagrado Prešernovega sklada, bil je med soustanovitelji galerije Equrna. Sklenemo lahko, da so dinamične napetosti in sprostitve v slikah Emerika Bernarda, tudi umetnostnega filozofa in esejista, zrcalo človekove izkušnje sobivanja – s seboj in z naravo. O sobivanju s soprogo, slikarko Mileno Usenik, pa je pred nekaj leti pričala njuna velika skupna razstava na Ljubljanskem gradu.