Na festivalu avstrijskega filma Diagonala je občinstvo nagradilo film Izginjanje

V nedeljo se je s podelitvijo nagrad sklenil festival avstrijskega filma Diagonala. Med nagrajenci je tudi zamejska režiserka Andrina Mračnikar, ki je v Gradcu predstavljala svoj film Izginjanje oziroma Verschwinden. V svojem 90 minut dolgem dokumentarcu se ukvarja z vse redkejšo rabo slovenščine na avstrijskem Koroškem. Pred dobrim stoletjem je tam večina govorila slovenščino, danes pa ni več tako. Trend je prepoznaven: vse manj ljudi govori slovensko.

Da je na festivalu avstrijskega filma prejel nagrado občinstva, je velik uspeh njenega filma, ki kaže, da je občinstvo prepoznalo pomembnost teme. Andrina Mračnikar:

Občinstvo je s tem pokazalo, da je film pomemben. To se je opazilo po vseh treh projekcijah, ki so bile na Diagonali: v diskusijah se je opazilo, da so ljudje ganjeni. Rekli so tudi, da se niso zavedali, kakšna je situacija [slovenščine, op.] na Koroškem.

Na avstrijskem Koroškem je pred letom 1910 okoli 90 odstotkov prebivalcev govorilo slovensko, večji del pa izključno slovensko. Danes jih je denimo v kraju Hodiše na avstrijskem Koroškem le še pet odstotkov. Vse redkejša raba slovenščine je posledica več kot stoletne diskriminacije, ki jo je napajal nacionalizem in nevednost nemško govoreče družbe in politike. Kot je povedala Andrina Mračnikar, jo je k ustvarjanju dokumentarca spodbudilo rojstvo sina. Spoznala je, da sina ne more nagovarjati in ljubkovati drugače kot v svojem maternem jeziku, v slovenščini.

V bistvu me je zanimalo, kako je prišlo do tega, da je bilo pred sto leti na južnem Koroškem skoraj vse slovensko, danes pa je slovenščina sicer prisotna, ampak ni vidno prisotna. Potem so me zanimala različna vprašanja: kaj to pomeni v političnem smislu, kaj to pomeni za posameznika, za družine, kaj gre v izgubo z jezikom. 

Na Diagonali so podelili več nagrad. Glavno nagrado 25. Diagonale za najboljši film je prejel novi igrani celovečerec Rimini avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, ki prek zgodbe o žigolu in pevcu šlagerjev Richieju Bravu spregovori o družinskih odnosih in drugih temah, ki so značilne za njegov opus. Film se odvija v zimskem Riminiju, kjer ima pevec koncerte za svoje občinstvo, na katere se podajo v vetru, mrazu in megli. Ulrich Seidl:

»Zimski Rimini je zame dosti zanimivejši, je bolj poglobljen in čustven, saj megla in vpliv (vremenskih) neprijetnosti na ljudi veliko bolj sodita v zgodbo, ki jo želim povedati, kot čas poletja. Zimski čas pooseblja osamljenost, tega pa v poletnem Riminiju ni občutiti.«

 Richie Bravo (igra ga Michael Thomas) živi na veliki nogi, kot pijan milijonar; pije, kocka, omizjem plačuje pijačo … zdi se, kot da je na begu pred nečim, kar nosi v sebi. Zato ne preseneča, da je Seidl priskrbel zaplet: po dolgih letih ga izsledi zdaj odrasla hči Tessa in od njega hoče izterjati poplačilo škode za leta zanemarjanja. Seidlov Rimini je že našel slovenskega distributerja in ga lahko pričakujemo tudi v slovenskih kinodvoranah.