Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.

Premiera avtorskega projekta v režiji Jerneja Lorencija v soprodukciji med SNG Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.

Pravljice niso »kar tako«; skoznje smo si razlagali svet in strašljive moči narave, predajali izročilo naslednikom, načela sobivanja v skupnosti, merila človečnosti, prepoznavanja dobrega in zla …

Usedline naših srečanj z njimi v otroštvu so intimna snov, do katere so se režiser in igralci skušali dokopati v spominih in podzavesti, jo razločiti od umišljenega, zdestilirati in jo domala po terapevtsko izgrebsti … z upovedovanjem …, in dopolniti s (telesno) ponazoritvijo, »per-formo«, ko se zgolj beseda ne zdi dovolj.

Vzpostavljeno je nekakšno varno in udobno gnezdo z »dekameronskim« vzdušjem, ki omogoča prostor in polet pripovedim …

V tem procesu so posamezni igralke in igralci segli bolj ali manj globoko v svojo notranjost, vzpostavili in izpričali različno mero razumske in čustvene distance, odvisno od (samo)refleksije, odkrito(srčno)sti, nemara tudi od pripravljenosti na terapevtski »mazohizem« ...

Ko je pripoved v središču, se ji ostali elementi (postavitve) podredijo. Svetloba redko loči oder od avditorija ali poudari samo eno osebo, glasba je tiha; v »luči obréda« smo skupaj, ob izpostavljanju intime ni skrivanja.

Predstava je vešče skomponirana v (dvodelno) pripovedno celoto, ki nam v treh urah in pol kaže in odpira vrata ne le do naših lastnih intimnih svetov …, temveč tudi do rádosti in bridkósti ob ljudeh, ki so nas zaznamovali.