Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Premiera avtorskega projekta v režiji Jerneja Lorencija v soprodukciji med SNG Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Pravljice niso »kar tako«; skoznje smo si razlagali svet in strašljive moči narave, predajali izročilo naslednikom, načela sobivanja v skupnosti, merila človečnosti, prepoznavanja dobrega in zla …
Usedline naših srečanj z njimi v otroštvu so intimna snov, do katere so se režiser in igralci skušali dokopati v spominih in podzavesti, jo razločiti od umišljenega, zdestilirati in jo domala po terapevtsko izgrebsti … z upovedovanjem …, in dopolniti s (telesno) ponazoritvijo, »per-formo«, ko se zgolj beseda ne zdi dovolj.
Vzpostavljeno je nekakšno varno in udobno gnezdo z »dekameronskim« vzdušjem, ki omogoča prostor in polet pripovedim …
V tem procesu so posamezni igralke in igralci segli bolj ali manj globoko v svojo notranjost, vzpostavili in izpričali različno mero razumske in čustvene distance, odvisno od (samo)refleksije, odkrito(srčno)sti, nemara tudi od pripravljenosti na terapevtski »mazohizem« ...
Ko je pripoved v središču, se ji ostali elementi (postavitve) podredijo. Svetloba redko loči oder od avditorija ali poudari samo eno osebo, glasba je tiha; v »luči obréda« smo skupaj, ob izpostavljanju intime ni skrivanja.
Predstava je vešče skomponirana v (dvodelno) pripovedno celoto, ki nam v treh urah in pol kaže in odpira vrata ne le do naših lastnih intimnih svetov …, temveč tudi do rádosti in bridkósti ob ljudeh, ki so nas zaznamovali.
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Premiera avtorskega projekta v režiji Jerneja Lorencija v soprodukciji med SNG Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj
Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu?
Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega.
Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.
Pravljice niso »kar tako«; skoznje smo si razlagali svet in strašljive moči narave, predajali izročilo naslednikom, načela sobivanja v skupnosti, merila človečnosti, prepoznavanja dobrega in zla …
Usedline naših srečanj z njimi v otroštvu so intimna snov, do katere so se režiser in igralci skušali dokopati v spominih in podzavesti, jo razločiti od umišljenega, zdestilirati in jo domala po terapevtsko izgrebsti … z upovedovanjem …, in dopolniti s (telesno) ponazoritvijo, »per-formo«, ko se zgolj beseda ne zdi dovolj.
Vzpostavljeno je nekakšno varno in udobno gnezdo z »dekameronskim« vzdušjem, ki omogoča prostor in polet pripovedim …
V tem procesu so posamezni igralke in igralci segli bolj ali manj globoko v svojo notranjost, vzpostavili in izpričali različno mero razumske in čustvene distance, odvisno od (samo)refleksije, odkrito(srčno)sti, nemara tudi od pripravljenosti na terapevtski »mazohizem« ...
Ko je pripoved v središču, se ji ostali elementi (postavitve) podredijo. Svetloba redko loči oder od avditorija ali poudari samo eno osebo, glasba je tiha; v »luči obréda« smo skupaj, ob izpostavljanju intime ni skrivanja.
Predstava je vešče skomponirana v (dvodelno) pripovedno celoto, ki nam v treh urah in pol kaže in odpira vrata ne le do naših lastnih intimnih svetov …, temveč tudi do rádosti in bridkósti ob ljudeh, ki so nas zaznamovali.
V 88. letu je danes preminila slovenska plesalka in plesna pedagoginja Lojzka Žerdin. Rodila se je v Ljubljani, Študirala pa je pri Mary Wigman v Berlinu in leta 1968 diplomirala iz umetniškega plesa in plesne pedagogike. Svoje znanje je izpopolnjevala v Dresdnu, Moskvi, takratnem Leningradu, na Dunaju in v Gradcu. Kot plesna pedagoginja se je nato zaposlila v ljubljanskem Pionirskem domu in na Srednji glasbeni in baletni šoli, kar dvajset let je nato na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo poučevala umetnost giba in s plesno kulturo vplivala na več igralskih generacij. Delovala je v samostojnih nastopih in recitalih, kot koreografinja plesnih skupin na akademiji, v gledaliških predstavah ter pri televizijskih oddajah in na filmu. Kot plesalka sodobnega plesa in koreografinja je ustvarila samostojen slog v plesnem ekspresionizmu.
Vsebine Programa Ars
Razlikovanje med resnico in lažjo je bilo težko v vseh totalitarnih režimih, zdaj pa je še težje zaradi količine informacij in splošne brezbrižnosti. Kako ta nezmožnost razlikovanja oblikuje domači in tuji prostor, je osrednja tema 4. festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki se je začel v četrtek pred tivolsko Švicarijo v Ljubljani. Glasbeni del festivala pa gre spet v smer drznih elektronskih nastopov, postklubske in eksperimentalne elektronske glasbe, ki temelji na iskanju novih zvokov in zaporedij.
Projekt Živih dvorišč v Mariboru je program celoletnega oživljanja mesta Maribor, pri njem pa sodelujejo stanovalci, študenti, dijaki in ustvarjalci iz Društva Hiša! Projekt je tokrat del programa Festivala Lent, ker pa praznujejo letos desetletnico, bodo nekakšna rdeča nit letošnjih dvorišč tudi pogovori o teh mestnih prostorih, ki so pogosto skriti očem in zaznavi.
Neveljaven email naslov