Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Srednji vek še vedno prepogosto dojemamo kot temačen in intelektualno nazadnjaški. Umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, zaslužna profesorica in dvojna doktorica, se vztrajno bori proti tem popačenim predstavam, tudi s svojimi knjižnimi deli, ki jih posveča rokopisom. Tako je nedavno izšla njena knjiga Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, v kateri je kataloško obdelala rokopise in fragmente, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Srednjeveški rokopisni fond Narodne in univerzitetne knjižnice je največji tovrstni v Sloveniji in to bogastvo je tako obsežno, da je pravkar izdana knjiga šele za prvi del, sledili bosta namreč še dve knjigi. V prvem delu so prednost dobili neobjavljeni srednjeveški rokopisi in fragmenti, ki so danes ločeni od svojih prvotnih nosilcev – včasih gre le približno za noht velike ostanke, zato je bilo delo naše velike poznavalke srednjeveških rokopisov, skorajda detektivsko. Nataša Golob v dolgoletnem študiju srednjeveških rokopisov razkriva, da so naši kraji v srednjem veku bili intelektualno mnogo bolj bogati, kot si večina med nami predstavlja, zato želi pokazati množico vsebin, ki so bile tu navzoče. Knjiga srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Narodna in univerzitetna knjižnica 1. del je pravzaprav nadaljevanje pred nekaj leti začete serije Manuscripta et fragmenta, ki jo izdaja SAZU v sodelovanju z ustanovo, ki gradivo hrani. V tej seriji je leta 2018 izšla knjiga, v kateri je Nataša Golob obravnavala rokopisne fragmente, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Če v zbirki arhiva prevladujejo knjige s cerkveno in liturgično vsebino, je v NUKovi zbirki drugače. Vsebinsko tokrat prevladujejo trije sklopi: slovarska dela, pravne vsebine in pa knjige, vezane na antični čas. Pri tem avtorica opozarja tudi komentarje bralcev pred 500 ali več leti, ki so se v opombah ob besedilu v knjigah sklicavali na antične avtorje, kot na primer, »to pa je iz Aristotela«. Tukajšnja kulturna atmosfera v srednjem veku torej ni bila majhna in obrobna je ključno sporočilo knjige Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti, misel o lepem rokopisu iz dunajske šole pa je v nekaterih primerih treba nadomestiti z mislijo o šoli iz dežele Kranjske. Katalog predstavlja 63 rokopisnih enot, od tega 20 rokopisov ali delnih rokopisov in 43 enot fragmentov, to gradivo pa je po besedah Nataše Golob pomembno za odpiranje kašče spomina – vzpostavljanje dialoga s svojo kulturno in znanstveno zgodovino.
Minljivost človeškega življenja je pogosta tema v likovni umetnosti. Skozi stoletja so umetniki opozarjali nanjo s pomočjo različnih simbolov, antičnih mitov in zgodb. Lep primer je mit o nimfi Marpisi, ki se je morala odločiti med smrtnikom Idasom in bogom Apolonom, svojo izbiro pa pojasnila takole: »Ko bo minila lepota moje mladosti, me bo Apolon zapustil. Čar življenja pa je lepota vseh starostnih obdobij ob moškem, ki ga ljubiš.« Izbrala je smrtnega Idasa. Zanimiva pa je tudi zgodba o Babjem mlinu, kamor so možje pripeljali svoje stare žene ter jih vrgli v mlin iz katerega so prišle zopet mlade in lepe. Človeška želja po mladosti in lepoti pa je tema, ki je nedvomno aktualna tudi danes.
Minuli teden je minilo 77 let od edinstvenega športnega dogodka, ki se je v času vojne odvil v Cerknem. Na takrat osvobojenem ozemlju so namreč pripravili pravo partizansko zimsko olimpijado, na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. O partizanskih smučinah v Cerknem je že v 80. letih minulega stoletja napisal knjigo Marijan Masterl, zdaj pa so o dogodku posneli tudi dokumentarni film. Film Partizanske smučine Cerkno '45 režiserja in scenarista Dušana Moravca pripoveduje o športnem dogodku, ki se je v času vojne odvil v Cerknem in je bil edinstven v takratni okupirani Evropi. Pripravili so namreč pravo partizansko zimsko olimpijado na kateri so udeleženci tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih in to v času, ko so še nedaleč stran potekali boji ob koncu vojne. Dogodek je bil tudi nekakšna propagandna akcija. Trije zvočniki pred komando v Cerknem so obveščali o tem kaj se pripravlja, da bi se prireditve udeležilo čim več tekmovalcem so s posebno novico in vabilom na pot krenili kurirji. V Cerknem še vedno ohranjajo tradicijo in spomin na dogodek Partizanske smučine - Cerkno 45 na dogodek, ki je ljudi združil med vojno in jih povezuje tudi danes. Partizanske smučine Cerkno '45 je torej nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca, producent in snemalec filma je Matjaž Mrak, z glasbo so ga sooblikovali Rok Šinkovec, ŽPZ Kombinat, Devetošolke mladinskega pevskega zbora OŠ Cerkno in Društvo godbenikov Cerkno. Nekaj avdio posnetkov iz filma pa je uporabljenih tudi v prispevku.
Jože Plečnik se je rodil, 23.1. 1872. Mesto njegove rojstne hiše označuje kamniti steber ob Slovenski cesti, poleg stanovanskega naselja Ferantov vrt. Plečnik kot otrok ni veliko obljubljal, bil naj bi len, ni se rad učil, tudi šolanje v gimnaziji je opustil. Nato je delal v očetovi mizarski delavnici in se izučil za umetnostnega mizarja. Odločilno je bilo njegovo srečanje z arhitektom Otom Wagnerjem, pri katerem je na Dunaju postal eden njegovih najboljših diplomantov. Bil je samosvoj, takšna je bila tudi njegova pot v arhitekturi. Med slovenskimi umetniki ga lahko postavimo ob bok Francetu Prešernu. Plečnikova dela so manj prisotna v širši slovenski zavesti kot pesnikova in ravno zato je vlada letošnje leto, ko mineva 150 let od njegovega rojstva, razglasila za Plečnikovo. Po vsej državi se bodo vse leto zvrstili dogodki, ki bodo osvetlili velikega arhitekta iz sodobnejše perspektive in ga približali širši javnosti. Na vrednost njegovih del nas lahko opomni tudi nedavni vpis na UNESCOV seznam svetovne in kulturne dediščine. Mojster je pač imel to vizijo, da naredi arhitekturo, ki bo prepoznavna tudi čez 500 let, je povedal arhitekt Janez Koželj. Foto: BoBo.
Na skrajnem severovzodu Portugalske govorijo mirandeščino. O rabi jezika, ki ga govori približno 25.000 ljudi, pričajo že pravne listine iz 12. stletja. Ste vedeli, da v Rovinju obujajo govorjenje istriotščine in imajo celo festival Istriotskog? Istriotščina se je po 7. stoletju oblikovala iz lokalnih latinskih narečij. Evropa je izjemno jezikovno bogat prostor. Odločno in velikopotezno to dokazuje dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je v edinstveni monografiji Jeziki in ljudstva Evrope zbral 212 gesel, od tega je 201 jezikovno geslo. Blaž Mazi
Včasih rečemo, da kdo ne more iz svoje kože, in kožo po večini res dojemamo kot nepremično ločnico med sabo in okoljem. Koža kot organ, ločnica, ščit, medij, metafora in milje je v ospredju fotografske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani. Dela razkrivajo različne poglede nanjo, ki se nanašajo tako na njeno površino kot na njeno družbeno vlogo. O koži po večini razmišljamo kot o delu svoje podobe, manj pa imamo v mislih, da ob njeni pomoči doživljamo in zaznavamo zunanji svet. Tudi fotografija je medij, s katerim ključno oblikujemo svoje predstave o svetu in sebi, in morda jo lahko nekoliko primerjamo s kožo. Da je prav fotografija lahko tisti medij, v katerem je mogoče vzpostaviti razmerje med stikom in pogledom, kožo in podobo, menita tudi kuratorki razstave Koža Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj. Tako koža kot fotografija pa sta tudi nosilki spomina. Na to se navezuje Anne Noble, ki z makrofotografijami kocin vzbuja skoraj taktilne občutke. Koža je nekaj intimnega in bližnjega, odtujena od telesa pa hitro lahko postane vir nelagodja, kot se zgodi v projektu umetnice Karine-Sirkku Kurz, ki prikazuje motive, posnete med lepotnimi kirurškimi posegi. Telo pri plastični kirurgiji postane predmet modeliranja in oblikovanja, odstranjene dele telesa pa dojemamo kot nekaj odvečnega, tujega. Upodabljanje kože se je sčasoma tudi spreminjalo – v 20., še toliko bolj pa v 21. stoletju je postala samostojen motiv, ki razkriva intimno področje lastne strukture. Predstavljanje kože začne presegati žanr portretistike ter se naslanja na krajino, impresijo in abstrakcijo. O njej pa je treba razmišljati tudi v okviru današnjega pogleda na lepoto, ki ga v veliki meri ustvarjajo družbeni mediji. Ti tudi zaradi lahkotnosti manipuliranja z lastno podobo ustvarjajo nerealistične ideale. To je tema serije Radikalna lepota, v kateri umetnica Ewa Doroszenko digitalne podobe izkrivlja in razkroji vse do nerazpoznavnosti. Razstava Koža, ki je nastala v sodelovanju Cankarjevega doma in zavoda Membrana, bo na ogled še do 1. marca, spremlja pa jo tudi tematska številka revije Fotografija.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Od vode z ledenikov in gora je odvisnih 1,5 milijarde ljudi. Ledeniki se talijo hitreje kot kadarkoli v zadnjih 5000 letih. Ob 19. uri v Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo mednarodno razstavo Taljenje. Podobe podnebnih sprememb, ki je nastala v sodelovanju z organizacijo Project Pressure. Skozi dela 17 umetnikov in umetnic razkriva globalno razsežnost problema taljenja ledenikov s podobami pojavov iz več kot tridesetih držav in ozemelj ter poudarja, kako podnebna kriza vpliva na celoten planet. Cilj razstave je navdihniti in aktivirati ljudi po svetu, naj se dejavno ukvarjajo s problematiko ter se zavežejo, da bodo od politikov in oblasti zahtevali odgovorno okoljsko politiko, opozarja ustanovitelj in direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann.
17. januar je datum, na katerega je leta 1963 Robert Filliou, umetnik iz avantgardnega gibanja Fluxus izjavil, da se je umetnost rodila na ta dan pred natanko milijon leti. Njegovo idejo praznovanja umetnosti že tradicionalno zaznamuje tudi evroradijska skupina Ars acustica z večerom kratkih zvočnih daril. V projektu redno sodeluje tudi program Ars Radia Slovenija., tokratno darilo pa bo povezalo avantgardistično naravo Rojstnega dne umetnosti z aktualno domačo ustvarjalnostjo. Tolkalec, eksperimentalni glasbenik Jaka Berger bo predstavil interpretacije izbora grafičnih partitur znamenite zbirke Razprava (Treatise, 1963–1967) britanskega skladatelja Corneliusa Cardewa. Berger svoje interpretacije teh nenavadnih grafičnih spodbud za glasbeno igro razvija že preko desetletje. Svoje izvajanje Cardewa je predstavljal na vrsti nastopov ter na dveh ploščah. Drugo, Breakfast With Cardew, je izdal ob koncu lanskega leta. Nocojšnji nastop bo sledil zasnovi izvedb s te najnovejše glasbenikove plošče.
Neveljaven email naslov