Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Primer za to, kako se umetnost neposredno odziva na čas oziroma iz njega črpa tudi svojo materialnost, lahko opazujemo na razstavi C-unst masken in sledi_spuren. Avtorica razstave je Tanja Prušnik, avstrijska vizualna umetnica slovenskega rodu, razstava pa je na ogled v cerkvici Sv. Petra na Tartinijevem trgu v Piranu. Umetnica Tanja Prušnik je v obdobju, ki smo ga preživeli to pomlad, izdelala serijo unikatnih umetniških mask, ki jih razstavlja v muzejskih vitrinah. Postavitev na razstavi v sakralnem prostoru piranske cerkvice je dvodelna. Delo C-unst masken je umeščeno znotraj kontinuiranega projekta sledi_spuren, ki ga Tanja Prušnik ustvarja že več let, z njim pa premišljuje, kakšno sled, kakšne vsebine človek pusti za seboj potem, ko s tega sveta fizično odide. Razstava umetniških mask je bila prvič postavljena konec maja v galeriji Šikoronja v Rožku na Avstrijskem Koroškem, trenutno pa so, poleg piranske postavitve, C-unst masken na ogled še v Mestni galeriji v Celovcu in v Urban art galeriji na Dunaju. V Piranu bo razstava na ogled do 10. avgusta. Prispevek Petre Tanko.
Napovedi prihajajoče gledališke sezone v slovenskih repertoarnih gledališčih. V drugi oddaji smo se posvetili mestnim in drugim javnim gledališkim inštitucijam v Sloveniji in oddajo sklenili s pogledom v Slovensko stalno gledališče Trst. Med omenjenimi so, poleg MGL in SSG še: Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Slovensko mladinsko gledališče, Mini teater in Gledališče Koper. vir foto: sng-mb.si (izsek)
V petek so v Rogaški Slatini v okviru 17. festivala Pranger, namenjenega refleksiji in prevodu poezije, podelili Stritarjevo nagrado za najobetavnejšega mladega literarnega kritika oziroma kritičarko. Nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je prejela Veronika Šoster.
Na današnji dan mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Edina živa priča tega okrutnega dogodka, ki zaznamuje začetek fašistične dobe in z njo izgubo jezika, slovenske samobitnosti in dostojanstva, je skoraj sto sedemletni pisatelj Boris Pahor, ki je po vseh krivicah 20. stoletja, ki so jih doživeli Slovenci, postal kot pisatelj in človek pričevalec svojega časa in neumorni iskalec resnice. Foto: RTV Slovenija
Srečko Kosovel: Italijanska kultura Slovenski Narodni dom v Trstu 1920. Delavski dom v Trstu 1920. Žitna polja v Istri gorijo. Fašisti groze ob volitvah. Srce postaja odporno kot kamen. Ali bodo še goreli slovenski delavski domovi? Stara ženica umira v molitvah. Slovenstvo je progresiven faktor. Človečanstvo je progresiven faktor. Človečansko slovenstvo: sinteza razvoja. Gandhi, Gandhi, Gandhi! Edinost gori, gori, naš narod duši, duši.
Vabimo vas, da prisluhnete prvemu delu napovedi gledališke sezone 2020/21 v slovenskih repertoarnih gledališčih. Poslušali bomo predstavitve repertoarjev SNG Drama Ljubljana, SNG Drama Maribor, SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Opera in balet Maribor, SNG Nova gorica ter Lutkovnega gledališča Ljubljana in Lutkovnega gledališča Maribor.
Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu je za slovensko knjigotrštvo dogodek desetletja. Zaradi posledic pandemije bo gostovanje prestavljeno za eno leto, na leto 2023, ker je Kanada, letošnja častna gostja sejma, zaprosila za premik svojega gostovanja. Pri Javni agenciji za knjigo so bili pripravljeni na to odločitev. Zamaknitev se je napovedovala, pri agenciji pa so bili še posebej pozorni, ker je črpanje štirih milijonov evropskih sredstev vezano na obdobje finančne perspektive, ki se izteče ravno leta 2022. Po neformalnih zagotovilih se bodo sredstva lahko črpala tudi pozneje. Med pozitivnimi posledicami zamika častnega gostovanja je več časa za ta zahteven projekt, za prevod slovenskih del v nemški jezik in njihovo promocijo. Še zlasti pa tudi zaradi častnega gostovanja na Bolonjskem sejmu otroške in mladinske književnosti, ki bo leta 2022. Če se sejem v Frankfurtu ne bi zamaknil, bi imela Slovenija dve častni gostovanji v enem letu, kar bi bilo prezahtevno. Sejem v Bologni je sicer letos odpadel, v Frankfurtu pa načrtujejo, da ga bodo izvedli. Vendar z občutno manj udeleženci. Predvidevajo, da jih bo glede na pretekla leta le tretjina. Med njimi bo tudi Slovenija, ki pa se bo oktobra na nacionalni stojnici predstavila celo z največ založniki doslej.
Julija 1920 je v središču Trsta zagorel Narodni dom. Požig srca in ponosa slovenske narodne skupnosti v Trstu se je zasidral v vseslovenski kolektivni spomin. Ognjeni zublji so naznanjali začetek črnega obdobja fašističnega nasilja in raznarodovanja, ki je sledilo v naslednjih letih in desetletjih. Ob 100. obletnici požiga in ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini v Italiji smo v oddajo povabili enega najbolj znanih slovenskih pisateljev, gospoda Borisa Pahorja. Doživel je požig narodnega doma v Trstu, fašistično preganjanje Slovencev. "Požar se je videlo daleč naokoli. Igrali smo se zunaj, z drugimi dečki in deklicami, ko smo zagledali dim in izvedeli, da gori kulturni dom Slovencev. Stekel sem domov. Tam je bila štiriletna sestra, mama je jokala, žalostna zaradi požiga. S sestro sva odšla do vogala kavarne, kjer sva se ustavila in gledala Narodni dom pred sabo. Tam sva bila kakšno uro ali več, dokler ni prišel po naju oče in naju oštel, ker sva mamo pustila samo," se tega tragičnega dne za Slovence spominja 106 letni slovenski pisatelj Boris Pahor. In dodaja: »…Požar je bil zame hud prizor. V Narodnem domu je bil sedež vsega, kar se je dogajalo lepega, za otroke tudi prireditve in darila ob Miklavžu ali božiču, v domu je bilo gledališče in spominjam se, da sem gledal Jurčiča v tem gledališču, je še opisal danes Boris Pahor. "Ob požigu sem doživel nekaj, kar je bilo podobno, bi rekli zdaj, koncu sveta. Zdelo se mi je, da se je okoli mene vse začelo podirati." Poleg fašističnega preganja je pisatelj na svoji koži občutil tudi nacistično nasilje, ko je bil med drugo svetovno vojno v več koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor, ki velja za enega od največkrat prevajanih slovenskih pisateljev, bo z nami delil spomine na slovensko petje pod fašizmom. Prebirali bomo njegovo novelo Rože za gobavca, v kateri Pahor tenkočutno opiše kruto mučenje slovenskega skladatelja Lojzeta Bratuža. Novelo bo prebral mlad dramski igralec, Tržačan Matija Rupel. Na fotografiji pisatelj Borut Pahor (foto:BoBo)
»Glasba je z nami od nekdaj, je del narave in je del nas. Sčasoma so se razvili biološki mehanizmi, s katerimi se nas glasba dotakne in nas premakne. Znanstveniki jo raziskujemo, uporabljamo pa jo lahko vsi, kadarkoli, kjerkoli. Še posebej, kadar smo zaprti med štiri stene.« To je misel, ki jo je v času epidemije, ko smo snovali oddajo, zapisala dr. Maja Derlink z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Dr. Maja Derlink bo naša gostja v studiu, predstavila bo raziskovalne projekte, v katerih sodeluje, spregovorila pa bo tudi o čisto bioloških funkcijah zvoka, ki delujejo tudi same zase, ne nujno samo zaradi kulture. Ali kot je povedala dr. Maja Derlink: »Živali pojejo že od nekdaj.« Na fotografiji: biologinja dr. Maja Derlink (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov