Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Predstavljamo dva odlična filma, ki sta tudi slovenski koprodukciji. Prvega podpisuje makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska. Scenarij za njen film Bog obstaja, ime ji je Petrunija izhaja iz resničnega dogodka. Drugi koprodukcijski film je posnela mlada hrvaška režiserka Dana Budisavljević – z Dnevnikom Diane Budisavljević je že poleti dvignila na noge puljsko Areno in postala zmagovalka festivala. Poseben filmski univerzuma maestra Roya Anderssona pa povzema film O neskončnosti, ki je sestavljen iz kratkih, tudi zelo duhovitih vinjet o stiskah in srečah našega vsakdana. Ali kot pravi eden izmed likov v filmu - Glavno je, da smo živi, se vam ne zdi?!
Po projekcijah na sarajevskem festivalu je še Liffe najbolj radovednim pokazal prva dela nove domače kriminalne serije Jezero; v jesenske kostanjeve gozdove, med suho listje in ježice, v magijo skrajnega slovenskega zahoda gledalca odpelje film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, prvenec Gregorja Božiča. Ken Loach pa je izhodišče svoje nove filmske zgodbe Med tem ko vas ni bilo postavil v Newcastle, kjer družina sanja o svojem stanovanju.
Liffe je v sredo odprl avtobiografski film Abela Ferrare, ki zadnja leta živi in ustvarja v Rimu. Willem Dafoe, ki je upodobil že Piera Paola Pasolinija v prejšnjem avtorjevem filmu, je v filmu Tommaso odigral režiserja samega, njegova resnična žena in hči sta odigrali sami sebe. Ferrari, ki si je ustvaril ime predvsem z vrsto žanrskih filmov, ki so postali kultni, na primer s Tatovi teles in z Angelom maščevanja, je na festivalu namenjena sekcija Posvečeno. Tesa Drev se je srečala z režiserjem.
Retrospektivni del Liffa je posvečen belgijsko-francoski cineastki Agnes Varda in njeni več kot 60 let trajajoči ustvarjalni poti, ki je usodno zaznamovala filmsko razmišljanje mnogih, ki so prišli za njo. Letos preminula Varda je snemala na vseh koncih sveta. Njena zvedavost jo je vodila do Kube, kjer je pred kamero postavila Fidela Castra. Zvedavost pa je vodila tudi programskega direktorja Liffa Simona Popka, ki je pripravil prvi celovitejši pregled kubanskega filma pri nas. Liffovo retrospektivo kubanskega filma predstavlja Denis Valič.
Tekmovalna sekcija Perspektive po štirih včerajšnjih danes ponuja še dva filma, Ray in Liz ter Razbijalka sistema. Pri tej gre za pretresljiv prikaz nezmožnosti prilagoditve devetletne deklice z vedenjsko motnjo, prežet pa je z neprizanesljivo šokantnostjo in toplo človečnostjo. V nasprotju z Ljubljano si bodo gledalci v Novem mestu lahko že danes ogledali film Medtem ko vas ni bilo angleškega režiserja Kena Loacha, ki v filmu znova načenja osrednjo temo številnih svojih filmov – delavsko izkoriščanje. Najbolj dejaven iz romunskega novega vala pa je očitno Corneliu Porumboiu, ki se po lanskem dokumentarcu Neskončni nogomet letos že predstavlja z novim filmom, tokrat igranim – Žvižgači. Gre za izvirno interpretacijo kriminalnega žanra, ki ga je avtor v svojem značilnem slogu obarval komično.
Nocoj se v Cankarjevem domu v Ljubljani začenja najbolj pričakovani filmski dogodek leta, Liffe. Organizatorji na jubilejnem 30. ljubljanskem filmskem festivalu pričakujejo milijontega obiskovalca. V šestih ljubljanskih kinih in še v treh v Mariboru, Novem mestu in Celju bodo do 24. novembra zavrteli 97 celovečernih in 18 kratkih filmov.
Liff se začenja in sicer že tridesetič po vrsti. Prvih 18 let ga je vodila Jelka Stergel. Kot je dejala v Arsovem forumu, ki bo na sporedu jutri ob 14.05 na Tretjem, je danes ponosna, da je festival uspel predstaviti najboljše filmske avtorje že na njihovih začetkih ...
Na današnji dan pred 100 leti se je rodil France Štiglic, avtor 15ih igranih celovečercev, med katerimi je tudi prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji iz leta 1948, ter avtor vrste kratkih, dokumentarnih filmov in petih televizijskih nadaljevank. Že oktober je bil v Slovenski kinoteki posvečen retrospektivi njegovih del, še do petka je v teku 1. Slovenski teden filma, namenjen filmski vzgoji, v središču katerega je prav tako Štiglic, danes pa bo v Kranju na ogled njegov na novo digitalno restavriran film Tistega lepega dne. Poroča Tesa Drev.
Poslušajte pogovora z umetnostno zgodovinarko Saro Müller in s kitaristom Makom Grgićem.
O polemiki, ki je zadnje tedne zaposlovala gledališko javnost. Potem ko je 19. oktobra novinar Peter Rak v časniku Delo opozoril, da naj bi Slovensko mladinsko gledališče zadnjih letih izgubilo polovico zvestega občinstva, umetniški ansambel pa naj bi bil razdeljen, se je danes odzvalo še vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča in ovrglo navedbe iz članka. Urban Tarman.
V ponedeljek so v Mestnem muzeju v Ljubljani nastopili violončelista Marco Testori in Gregor Fele ter čembalist Domen Marinčič. Glasbeniki so nastopili v okviru festivala Cellofest in izvedli program baročnih skladb za dva violončela in čembalo. Prispevek Marka Šetinca.
V ponedeljek se je po štirih mesecih prenovitvenih del znova odprl Muzej sodobne umetnosti v New Yorku. S 450 milijonov dolarjev vrednim projektom je muzej razširil razstavne površine za tretjino. Prispevek ameriškega dopisnika Andreja Stoparja.
V Frankfurtu se zaključuje mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Po letu 2012 nemški založniki prvič beležijo manjšo rast. Fenomen sejma so letos zvočne knjige, v ospredju raziskovalnih projektov pa je umetna inteligenca in njeni vplivi na založništvo. Sejem je odprla nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk, častna gostja je Norveška.
V slovenskem programu izstopa gostovanje Draga Jančarja na enem izmed najuglednejših prizorišč frankfurtskega sejma, tako imenovani Modri zofi, ki ga sooblikujejo štirje medijski partnerji. Pogovor je tekel o romanu In ljubezen tudi, ki se je v septembru znašel na samem vrhu lestvice avstrijske radiotelevizije ORF. Aleksander Čobec je Draga Jančarja povabil pred mikrofon tik pred njegovim današnjim nastopom v Frankfurtu.
V Frankfurtu poteka mednarodni knjižni sejem, največji založniški dogodek na svetu. Na njem se predstavlja okoli 7500 razstavljavcev iz 109 držav, častna gostja je Norveška. Med osrednjimi gosti sejma je nobelova nagrajenka za literaturo, poljska pisateljica Olga Tokarczuk. Več pa Aleksander Čobec v pogovoru z Miho Kovačem, profesorjem bibliotekarstva na ljubljanski filozofski fakulteti.
»Avstrijski Van Gogh« je krilatica, s katero so kritiki označili Richarda Gerstla, ki danes velja za prvega avstrijskega ekspresionista. Pretekli konec tedna so v dunajskem Leopoldovem muzeju odprli razstavo, ki tega sopotnika Egona Schieleja, Oskarja Kokoschke ter Gustava Klimta predstavlja v širšem kontekstu. Več o razstavi, ki bo odprta do dvajsetega januarja prihodnje leto, pa Gregor Podlogar.
Sklenil se je Festival slovenskega filma v Portorožu. Prikazanih je bilo 106 filmov, 57 v tekmovalnem programu. Festival je izzvenel v znamenju poziva tako nagrajenega režiserja Gregorja Božiča kot žiranta Roka Bička, da dobri filmi zahtevajo dobre pogoje dela, s tem sta spomnila na obljubo slovenske politike na Odboru za kulturo DZ, da je slovenskemu filmu potrebno do leta 2022 zvišati sredstva na 11 milijonov evrov. Matej Juh:
V beograjskem Muzeju sodobne umetnosti so odprli dolgo pričakovano retrospektivo ikone performansa Marine Abramović. Umetnica, ki je medtem postala svetovna zvezda, se s postavitvijo z naslovom Čistilec, nekakšno retrospektivo svojega ustvarjanja, čeprav sama tega izraza ne mara, po 44-ih letih vrača v rojstvo mesto. Razstava je premiero doživela leta 2017 na Švedskem, v Oslu jo je obiskala srbska premierka in takrat Marino Abramović povabila v Srbijo, ki je tako sedma država, kjer si je dela mogoče ogledati. In v Beogradu, pravijo organizatorji in obiskovalce, presega dosedanje postavitve.
Neveljaven email naslov