Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog je z ekipo ustanovil sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah Ukrainian Emergency Performing Arts Fund
Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Viktor Ruban, živite v Kijevu, kaj počnete v ukrajinski prestolnici od začetka ruske agresije na Ukrajino?
Invazija se je dejansko začela pred osmimi leti; začela se je s priključitvijo Krima, torej smo se že osem let zavedali te možnosti, zadnjega pol leta pa so že potekale priprave na splošni napad, bilo je samo vprašanje časa. Plinovod Severni tok 2 je bil skoraj končan, pripravljeni smo bili, da se bo to zgodilo. Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan. Vseeno sem bil presenečen, da se je napad zgodil v tolikšnem obsegu; nisem pričakoval, da bo prišlo do bombardiranj, nismo pričakovali, da bo toliko zločinov proti človeštvu, kot smo jim priča zdaj; pričakovali smo kopensko operacijo, mislili smo, da bo vojna potekala po pravilih bojevanja – to smo pričakovali. To, kako vojna poteka zdaj, pa je bilo popolnoma nepričakovano.
Vsak dan dobivamo nove informacije iz Mariupolja – tudi po Buči in Borodjanki – kar se zdaj dogaja tam, je resnično norost. Zato krivci zdaj sežigajo trupla, da bi prikrili dokaze svojih zločinov. Na srečo so nekateri uspeli pobegniti od tam in zdaj obveščajo o dogajanju in prinašajo dokaze. Strašno je.
Kmalu po februarskem napadu na Ukrajino ste ustanovili sklad za uprizoritvene umetnosti. Lahko poveste kaj več o tem?
Sprva nismo niti razmišljali o takšni pobudi. Vendar kot predstavnik neodvisne umetniške scene na področjih plesa in gledališča zelo dobro vem, kako situacija vpliva na živo umetnost; ljudje nimajo zaslužka, nimajo dela. Večina umetnikov se je odločila ostati v Ukrajini, lotili so se prostovoljnega dela, kar pomeni, da delajo 24 ur dnevno 7 dni na teden: sodelujejo pri evakuaciji ljudi, pri logistiki, pomagajo ljudem v zakloniščih, prinašajo hrano, delujejo pri teritorialni obrambi. Pri tem sploh ne mislijo na svoje lastno preživetje. Poleg tega je položaj zelo kompleksen. V Ukrajini prejemamo veliko humanitarne pomoči, ki jo zbirajo na tujem, toda ta pomoč ob zapleteni logistiki pogosto zelo dolgo potuje. Zato so ljudje s svojim lastnim denarjem začeli na lokalno pobudo kupovati drone, obrambno strelivo in tako naprej; ljudje vlagajo in vlagajo svoj lastni denar, čeprav nimajo dohodkov. Ker imam veliko mednarodnih povezav z ustanovami po vsem svetu, smo se s partnerji pri Ruban Productions ITP in z neodvisno plesno platformo "Impulse of Transformation" odločili, da ustanovimo Ukrajinski sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, kjer zbiramo donacije za pomoč ljudem. Doslej smo pomagali že petdesetim ustvarjalcem, zbrali smo približno 15.000 evrov, na pomoč pa že čaka 250 novih. Zato zares potrebujemo pomoč iz tujine – da bi pomagali umetnikom na področju Hersóna, Harkova, Černigova; želimo jim poslati denar, saj je to edini način, kako jim lahko pomagamo. Nekateri med njimi so ta hip na okupiranem ozemlju.
Na spletni strani Ukrajinskega sklada za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah ste med drugim zapisali: »Umetnost performansa je odvisna od močne povezave z družbo in je že v miru prekarna.« Uprizoritvene umetnosti je hudo prizadela že pandemija, zdaj jih je udarila še vojna.
Med pandemijo covida-19 smo se naučili modro ravnati s sredstvi; razlika je ta, da čeprav znamo res pametno razporejati vsakodnevne izdatke, v vojni vendarle ni mogoče kar naprej plačevati. To je velika razlika. Ljudje so res pogumni. Vsak izmed nas opravi ogromno dela. To, kar smo oblikovali s kolegi, je ena od pobud, s katero pomagamo preživeti ljudem, ki delujejo na tem področju. Vsi nekako obvladujemo položaj, vendar je res težko. Že drugi mesec brez vseh dohodkov. Čeprav je do hrane mogoče priti pri socialnih ustanovah, to vendarle ne pomeni, da se čutimo varne. Človek pač včasih preprosto potrebuje denar, na primer za nakup zdravil in podobno. Zato res potrebujemo podporo in na ta način ohranjamo solidarnost med seboj.
Star pregovor pravi, da med vojno muze obmolknejo. Velja to zdaj za Ukrajino?
Zelo smo ustvarjalni, ustvarjalnost je v polnem razmahu, to pa zato, ker moramo biti ustvarjalni pri obvladovanju izrednih razmer. Za to je potrebna ustvarjalnost. Ne gre pa za umetniško ustvarjanje. Veliko priložnosti je za ustvarjalnost, hkrati pa ne moremo delati kot umetniki. Položaj je namreč izredno zapleten in čustveno je izjemno težko prenašati to realnost. Že prihajati na delo je dovolj težko. Vseeno pa zbiramo slike, zbiramo video posnetke, razmišljamo o tem, kar je pomembno, razpravljamo o besedilih z aktualno tematiko, na primer o genocidu, razmišljamo o tem, kako bomo živeli naprej. Pogovarjamo se, kako je lahko prišlo do tega, da se sredi Evrope dogaja nekaj tako strašnega, pa tudi o tem, kako bomo s kolegi iz vse Evrope to predelali in se iz tega naučili, kako se v prihodnosti izogniti čemu takemu. Kako se izogniti nevednosti in ekonomskim igram, pa tudi kako se izogniti zamudam, ki nastajajo pri protokolih, ko so ogrožena človeška življenja. Kako vse to uravnotežiti in govoriti o tem in kako to umetniško predelati.
Delovali ste po vsem svetu, v Bolgariji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Gruziji, Španiji, Libanonu, Litvi, Poljski, Romuniji, Ukrajini in Franciji, tudi v Belorusiji in Rusiji, pri čemer ste ustvarili številne vezi z ljudmi in ustanovami. So se te vezi v tem času ohranile?
Doživljamo veliko solidarnost in podporo kolegov iz mnogih držav, tudi iz tistih, ki jih nisem obiskal. Odnos s kolegi iz Rusije in Belorusije pa je nekaj posebnega. Le malo ljudi iz Rusije se je opredelilo, res malo. Večina jih molči ali pa so samo izrazili obžalovanje. Nekateri skušajo preusmeriti pozornost na priključitev Krima, češ da je niso podprli, čeprav vemo, da so jo mnogi med njimi podprli. Med nami in kolegi v Rusiji zato raste zid, vedno manj je razumevanja. Vseeno je nekaj umetnikov, ki so izrazili obžalovanje in ponudili pomoč, kar so počeli že tudi minulih osem let. Kar zadeva Belorusijo, pa čutimo solidarnost z njihovim položajem pod Lukašenkom, ki ga mnogi ne štejejo za legitimnega predsednika. Že dve leti se borijo v opoziciji – vendar pa morajo ostati tam, kajti: če vsi odidejo iz Belorusije, kdo se bo upiral? Z njimi imamo veliko povezav, delimo si stike.
Ob začetku Ruske invazije je ukrajinski pisatelj Juri Andruhovič povedal, kako pomemben je za Ukrajince tudi v tem težkem položaju smisel za humor. Ta vztraja?
Seveda, to je edino, kar nam pomaga predelati, kar se dogaja. Nastaja veliko memov. Ukrajinci so nasploh zelo ustvarjalni. Naj spomnim na šalo o tem, kako je neka ukrajinska babica sklatila ruski dron s kozarcem vloženih kumaric; ta je celo resnična, čeprav v kozarcu niso bile kumarice, temveč paradižnik. To lahko potrdim, dogodku je bil namreč priča prijateljev prijatelj. Ljudje te nore nadrealistične situacije znajo predelati v šalo, obravnavati s smehom. To nam pomaga, da vendarle ohranjamo upanje in pogum in se soočamo z nevarnostjo, ki nam grozi.
Živahni in raznovrstni simfonični plesi iz muzikala Zgodba z zahodne strani Leonarda Bernsteina in oddaljeni zvočni svetovi Mehike, Kanade, Misisipija ...
Prelet ozemlja Združenih držav Amerike bo zaznamovalo kulturno pojmovanje optimizma in pesimizma; skoznju pa bomo poskusili razumeti tudi zanimiv fenomen novoletnih zaobljub. In ker prestop iz starega v novo v prihodnjih urah čaka še dežele v Severni, Srednji in Južni Ameriki, bodo prvo januarski jutranji glasbeni program spletala tudi dela skladateljev iz Kanade, ZDA, Mehike, Brazilije in Argentine.
Oddaljeni zvočni svetovi Brazilije, Gvajane, Bolivije in klasična glasba Kube ...
Albert Ginastera, Astor Piazolla, Claudio Arrau ... ob njih pa glasba oddaljenih zvočnih svetov Grenlandije, Francoske Gvajane, Brazilije ...
In morje … morje … morje … Potovanje iz starega v novo, z umetniško besedo. In glasbo.
Praznovanje novega leta je danes po vsem svetu povezano z glasnimi zvoki, svetlobo in ognjem. 'Novoletni let' nad mirom Atlantika pa je priložnost za razmislek o tem, kakšno vlogo ima in je predvsem nekoč imela v ritualu novega leta – voda.
Štirje časovni pasovi združujejo Afriko in Evropo – dva bogata, vsak zase raznolika svetova, ki ju poleg časa druži (in tudi razdvaja) zgodovina osvajanj, kolonializma, gibanja neuvrščenih, migracijskih valov in tako naprej. Ob tej burni zgodovinski dinamiki bomo odprli vprašanje, kako razumeti različne oblike praznovanja novega leta skozi prizmo kulturnega stika. Glasbo britanskega skladatelja Geralda Finzija in irskega skladatelja Johna Fielda bodo dopolnjevali oddaljeni zvočni svetovi Irske, Portugalske, Maroka, Slonokoščene obale, Malija. Januar se imenuje po rimskem bogu Janusu – bogu z dvema obrazoma, od katerih eden gleda naprej in drugi nazaj. V prvih urah tega meseca bomo zato razmislili tudi o moči kolektivnega spomina in kolektivne pozabe, zaustavili pa se bomo tudi ob običaju pregledov leta, ki jih v prazničnem obdobju pripravljajo posamezniki, ustanove in mediji.
Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo.
Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo.
Iz starega v novo se je skupaj z Irakom, Jemnom in Savdsko Arabijo zavrtela tudi Armenija. Iz njenega ljudskega izročila in bogate tradicije ruske romantične glasbe je črpal tudi skladatelj Aram Hačaturjan. Slišali bomo njegov valček iz orkestralne suite Maškarada, nadaljevali bomo z glasbo velikega ruskega poeta Petra Iljiča Čajkovskega, zaustavili se bomo tudi ob ruskem novem letu, naše potovanje v novo leto okoli sveta pa bodo tokrat bogatili tudi oddaljeni zvočni svetovi Iraka, Jemna, Turčije ...
Pri preletu ozemelj držav nekdanje Sovjetske zveze se bomo vprašali, kako so ideološki aparati velikih ekonomskih paradigem na eni in tehnološki napredek na drugi strani v preteklosti preoblikovali dojemanje in pojmovanje časa. Ob glasbi Aleksandra Porfirjeviča Borodina, Nikolaja Andrejeviča Rimskega Korsakova in Cezarja Antonoviča Cuija pa bomo poslušali tudi oddaljene zvočne svetove Gruzije, Armenije, Azerbajdžana, Irana, Omana ...
V časovnem pasu UTC +4 bodo glasbene podobe Claudea Debussyja dopolnjevali oddaljeni zvočni svetovi Pakistana, Afganistana, Turkmenistana, Uzbekistana; ob širokogrudnih obdarovalskih navadah Srednje Azije pa bomo poleg razmišljanja o tem, zakaj se sploh obdarujemo, si pošiljamo voščilnice in si částimo pijačo, poskušali odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj čutimo obvezo, da podarjeno vrnemo.
V časovnem pasu UTC +5 lahko prisluhnete oddaljenim zvočnim svetovom Kirgizistana, Nepala, Butana, Indije; ob izjemno pestrih prazničnih letnih ciklih v Indiji pa se bomo vprašali o različnih oblikah koledarja in o tem, kako so skupnosti v davni preteklosti koledar vzpostavile in ga uporabljale za usmerjanje in osmišljanje življenja.
Na našem dosedanjem sprehodu po časovnih pasovih smo v novo leto že vstopili s prebivalci pacifiških otoških dežel, Avstralije in azijskega Daljnega vzhoda. Zdaj se čez Indijo, Srednjo Azijo, Bližnji vzhod in sibirska prostranstva počasi približujemo Evropi in Afriki, kjer v novo leto vstopi največ držav hkrati. Z glasbo skladateljev in interpretov, ki prihajajo iz dežel posameznega časovnega pasu, jih bomo v družbi z oddaljenimi zvočnimi svetovi vsakič znova pospremili iz starega v novo. Novoletno potovanje pa bo tudi v nadaljevanju prepleteno z esejskimi razmišljanji o najrazličnejših kulturnih vidikih novoletnega praznovanja. …
V časovnem pasu UTC +7 lahko prisluhnete oddaljenim zvočnim svetovom Tibeta in Kitajske, govorili pa bomo tudi o ognjemetu in novoletni zvočni krajini - ognjemet so namreč iznašli na Kitajskem in prav izdelava pirotehnike je ena najstarejših neprekinjenih obrti oziroma industrij v tej deželi.
Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. V časovnem pasu UTC +8 lahko v oddaji MUsica noster amor prisluhnete koncertu Sinfoniette iz Hongkonga, v družbi oddaljenih zvočnih svetov lahko potujete v Mongolijo, Tajvan, Sibirijo, na Japonsko in Bali; in ker smo s sprehodom po časovnih pasovih prišli do prvih držav t. i. Daljnega vzhoda, kjer bodo konec januarja oziroma v začetku februarja novo leto praznovali še enkrat, bomo govorili tudi o luninem koledarju in lunarnem novem letu.
Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. V časovnem pasu UTC +9 lahko prisluhnete sodobni aboriginski poeziji, operi Voss - priredbi istoimenskega romana avstralskega pisatelja Patricka Whitea in oddaljenim zvočnim svetovom Papuanske Nove Gvineje in Sibirije.
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Z glasbo in umetniško besedo okoli sveta Ne glede na različne koncepte časa vse kulture pripisujejo velik pomen prehodu s konca nekega časovnega obdobja – v začetek novega. In ker je lepota. In ker je umetnost. V sobivanju različnosti. Smo ji nazdravljali, vedno znova. Z umetniško besedo. In glasbo. Okoli sveta. Tretji program Radia Slovenija – Program ARS je prehod iz leta 2017 v leto 2018 obogatil s 24-urnim silvestrskim programom, v katerem so poslušalci v novo leto vstopali skupaj s prebivalci vsega sveta. Program se je začel na silvestrsko nedeljsko dopoldne ob 11. uri in trajal do 11. ure novoletnega dne. V tem času smo se sprehodili po vseh časovnih pasovih – od Kiribatov do Aljaske – in se vsako uro vsebinsko uglasili s tistim koščkom Zemlje, kjer so prav takrat dočakali novo leto. Vsako uro so se spletli trije elementi: glasba, umetniška beseda in esejska razmišljanja o praznovanju. Vabljeni k poslušanju!
Neveljaven email naslov