"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"

"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"

Glavna nagrada za igrani film režiserja ali režiserke, ki je posnel svoj prvi ali drugi film, je na festivalu Crossing Europe pripadla poljski režiserki Agi Woszczyński /agi voščinski/ za film Tiha zemlja, dramo o moči potlačenih čustev,  nagrada občinstva pa je šla v roke belgijskemu filmu Igrišče Laure Wandel, ki zareže v skupinsko dinamiko otrok v šoli. Nagrado za najboljši družbeno relevanten evropski dokumentarec pa je žirija dodelila filmu Tovarne delavcem hrvaškega režiserja Srđana Kovačevića, ki smo ga pri nas lahko videli na Festivalu dokumentarnega filma. V ospredju filma je tovarna orodjarskih strojev ITAS, tovarna v kraju Ivanec na Hrvaškem, ki jo upravljajo delavci. Deset let od delavske zasedbe, ko je bila zgodba o uspehu zaradi neizprosnosti kapitalističnega trga postavljena pred več preizkušenj, je dogajanje v njej beležil Kovačević. Ta je za tovarno izvedel prek Dragutina Varge, delavca ITAS-a in sindikalista.

Mislim, da se je začelo tako, da sem na spletni strani Svobodne Filozofske fakultete v Zagrebu nekje okoli leta 2012 videl pogovor z Dragutinom Vargo. Ta pogovor, bil je zelo dolg, objavljen v dveh delih, je bil zame zelo navdihujoč, saj nikoli prej nisem videl, da bi na področju nekdanje Jugoslavije nekdo zavzel tovarno in nadaljeval proizvodnjo. Ta tema mi je bila takoj zelo blizu in zanimiva, zato sem se naslednje dve leti pripravljal in zbiral pogum, da se odpravim tja in začnem snemati. To se je zgodilo nekje okoli leta 2014 ali 2015, ko sem prvič odšel v tovarno, se tam pogovarjal z Dragutinom Vargo, ta pa mi je takoj dal tudi proste roke, da lahko v tovarni snemam, karkoli želim.

Kovačević, ki je film v celoti posnel sam, se je v tovarno s kamero vračal kar pet let in pol. Zanimalo nas je, kako so nanj gledali protagonisti filma.

Moj odnos z delavci v tovarni je bil razmeroma dober. Ena skupina delavcev je bila proti snemanju filma, druga manjša skupina pa je bila precej zainteresirana in se je strinjala s tem, da jih snemam in da jim s kamero sledim. Večina delavcev je bila od začetka do mene nekoliko ravnodušna, kar se je seveda postopoma tudi spremenilo. Moje delo je namreč vključevalo tudi to, da se z njimi pogovarjam, jim pojasnjujem svojo motivacijo in jim jo približam. Tako smo se pogovarjali o tem, kaj se s filmom sploh da narediti in kako vidijo v filmu sebe. Sčasoma se je zato naš odnos spremenil, postal je bližji in prav prijateljski.      

Vsi prihodki od filma Tovarne delavcem se, kar v filmskem svetu ni ravno običajno, delijo tudi med protagoniste. O razlogih za tak dogovor Kovačević.

Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo, saj se je pri vseh filmih, pri katerih sem delal kot snemalec, dobiček, ki smo ga ustvarili tisti, ki smo v film vložili svoje delo, nam, filmskim delavcem, vedno izmuznil in šel v roke izključno produkciji. To se mi je zdelo nepravično in sklenil sem, da bom, ko bom in če bom kdaj snemal svoj film, kar se je nato tudi zgodilo, poskušal vzpostaviti drugačne odnose in drugačno delitev tega kolača, ki ga je proizvedlo naše skupno delo. Že nekje po prvem letu snemanja sem začel snovati to vrsto pogodbe. Nekajkrat sem se obrnil na pravnike in s kakšnimi tremi, štirimi tudi sodeloval, tako da smo na koncu skupaj prišli do nečesa, kar smo poimenovali solidarna filmska pogodba, po kateri se dobiček od filma deli med filmske delavce, produkcijo in protagoniste filma.

Film Tovarne delavcem se v zadnjem mesecu predvaja po kinih po vsej Hrvaški. Med drugim je projekcija potekala tudi v Ivancu, kraju, kjer obratuje ta tovarna. In kakšni so bili odzivi samih protagonistov na film?

Na projekcijo je prišlo kar nekaj delavcev iz tovarne in rečem lahko, da so se na film odzvali zelo čustveno, nekateri so se ob koncu filma tudi zjokali. Njihovi odzivi so bili precej pozitivni. Veliko mi jih je reklo, da niso pričakovali tako dobrega filma, da jim je zelo všeč, da je izvrsten, česar sem se seveda zelo razveselil, saj na koncu vedno upaš, da bo ljudem, s katerimi si delal film, končni izdelek blizu in da bo tudi njim kaj pomenil.

Za film Tovarne delavcem nagrada na festivalu Crossing Europe ni prva, nagrado filmskega združenja Fipresci je prejel že na festivalu v Motovunu, nagrado za najboljši dokumentarec pa na filmskem festivalu v Trstu.