Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Med nagrajenci filmskega festivala Crossing Europe v Linzu dokumentarec Tovarne delavcem

10.05.2022

"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"

"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"

Glavna nagrada za igrani film režiserja ali režiserke, ki je posnel svoj prvi ali drugi film, je na festivalu Crossing Europe pripadla poljski režiserki Agi Woszczyński /agi voščinski/ za film Tiha zemlja, dramo o moči potlačenih čustev,  nagrada občinstva pa je šla v roke belgijskemu filmu Igrišče Laure Wandel, ki zareže v skupinsko dinamiko otrok v šoli. Nagrado za najboljši družbeno relevanten evropski dokumentarec pa je žirija dodelila filmu Tovarne delavcem hrvaškega režiserja Srđana Kovačevića, ki smo ga pri nas lahko videli na Festivalu dokumentarnega filma. V ospredju filma je tovarna orodjarskih strojev ITAS, tovarna v kraju Ivanec na Hrvaškem, ki jo upravljajo delavci. Deset let od delavske zasedbe, ko je bila zgodba o uspehu zaradi neizprosnosti kapitalističnega trga postavljena pred več preizkušenj, je dogajanje v njej beležil Kovačević. Ta je za tovarno izvedel prek Dragutina Varge, delavca ITAS-a in sindikalista.

Mislim, da se je začelo tako, da sem na spletni strani Svobodne Filozofske fakultete v Zagrebu nekje okoli leta 2012 videl pogovor z Dragutinom Vargo. Ta pogovor, bil je zelo dolg, objavljen v dveh delih, je bil zame zelo navdihujoč, saj nikoli prej nisem videl, da bi na področju nekdanje Jugoslavije nekdo zavzel tovarno in nadaljeval proizvodnjo. Ta tema mi je bila takoj zelo blizu in zanimiva, zato sem se naslednje dve leti pripravljal in zbiral pogum, da se odpravim tja in začnem snemati. To se je zgodilo nekje okoli leta 2014 ali 2015, ko sem prvič odšel v tovarno, se tam pogovarjal z Dragutinom Vargo, ta pa mi je takoj dal tudi proste roke, da lahko v tovarni snemam, karkoli želim.

Kovačević, ki je film v celoti posnel sam, se je v tovarno s kamero vračal kar pet let in pol. Zanimalo nas je, kako so nanj gledali protagonisti filma.

Moj odnos z delavci v tovarni je bil razmeroma dober. Ena skupina delavcev je bila proti snemanju filma, druga manjša skupina pa je bila precej zainteresirana in se je strinjala s tem, da jih snemam in da jim s kamero sledim. Večina delavcev je bila od začetka do mene nekoliko ravnodušna, kar se je seveda postopoma tudi spremenilo. Moje delo je namreč vključevalo tudi to, da se z njimi pogovarjam, jim pojasnjujem svojo motivacijo in jim jo približam. Tako smo se pogovarjali o tem, kaj se s filmom sploh da narediti in kako vidijo v filmu sebe. Sčasoma se je zato naš odnos spremenil, postal je bližji in prav prijateljski.      

Vsi prihodki od filma Tovarne delavcem se, kar v filmskem svetu ni ravno običajno, delijo tudi med protagoniste. O razlogih za tak dogovor Kovačević.

Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo, saj se je pri vseh filmih, pri katerih sem delal kot snemalec, dobiček, ki smo ga ustvarili tisti, ki smo v film vložili svoje delo, nam, filmskim delavcem, vedno izmuznil in šel v roke izključno produkciji. To se mi je zdelo nepravično in sklenil sem, da bom, ko bom in če bom kdaj snemal svoj film, kar se je nato tudi zgodilo, poskušal vzpostaviti drugačne odnose in drugačno delitev tega kolača, ki ga je proizvedlo naše skupno delo. Že nekje po prvem letu snemanja sem začel snovati to vrsto pogodbe. Nekajkrat sem se obrnil na pravnike in s kakšnimi tremi, štirimi tudi sodeloval, tako da smo na koncu skupaj prišli do nečesa, kar smo poimenovali solidarna filmska pogodba, po kateri se dobiček od filma deli med filmske delavce, produkcijo in protagoniste filma.

Film Tovarne delavcem se v zadnjem mesecu predvaja po kinih po vsej Hrvaški. Med drugim je projekcija potekala tudi v Ivancu, kraju, kjer obratuje ta tovarna. In kakšni so bili odzivi samih protagonistov na film?

Na projekcijo je prišlo kar nekaj delavcev iz tovarne in rečem lahko, da so se na film odzvali zelo čustveno, nekateri so se ob koncu filma tudi zjokali. Njihovi odzivi so bili precej pozitivni. Veliko mi jih je reklo, da niso pričakovali tako dobrega filma, da jim je zelo všeč, da je izvrsten, česar sem se seveda zelo razveselil, saj na koncu vedno upaš, da bo ljudem, s katerimi si delal film, končni izdelek blizu in da bo tudi njim kaj pomenil.

Za film Tovarne delavcem nagrada na festivalu Crossing Europe ni prva, nagrado filmskega združenja Fipresci je prejel že na festivalu v Motovunu, nagrado za najboljši dokumentarec pa na filmskem festivalu v Trstu.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Med nagrajenci filmskega festivala Crossing Europe v Linzu dokumentarec Tovarne delavcem

10.05.2022

"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"

"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"

Glavna nagrada za igrani film režiserja ali režiserke, ki je posnel svoj prvi ali drugi film, je na festivalu Crossing Europe pripadla poljski režiserki Agi Woszczyński /agi voščinski/ za film Tiha zemlja, dramo o moči potlačenih čustev,  nagrada občinstva pa je šla v roke belgijskemu filmu Igrišče Laure Wandel, ki zareže v skupinsko dinamiko otrok v šoli. Nagrado za najboljši družbeno relevanten evropski dokumentarec pa je žirija dodelila filmu Tovarne delavcem hrvaškega režiserja Srđana Kovačevića, ki smo ga pri nas lahko videli na Festivalu dokumentarnega filma. V ospredju filma je tovarna orodjarskih strojev ITAS, tovarna v kraju Ivanec na Hrvaškem, ki jo upravljajo delavci. Deset let od delavske zasedbe, ko je bila zgodba o uspehu zaradi neizprosnosti kapitalističnega trga postavljena pred več preizkušenj, je dogajanje v njej beležil Kovačević. Ta je za tovarno izvedel prek Dragutina Varge, delavca ITAS-a in sindikalista.

Mislim, da se je začelo tako, da sem na spletni strani Svobodne Filozofske fakultete v Zagrebu nekje okoli leta 2012 videl pogovor z Dragutinom Vargo. Ta pogovor, bil je zelo dolg, objavljen v dveh delih, je bil zame zelo navdihujoč, saj nikoli prej nisem videl, da bi na področju nekdanje Jugoslavije nekdo zavzel tovarno in nadaljeval proizvodnjo. Ta tema mi je bila takoj zelo blizu in zanimiva, zato sem se naslednje dve leti pripravljal in zbiral pogum, da se odpravim tja in začnem snemati. To se je zgodilo nekje okoli leta 2014 ali 2015, ko sem prvič odšel v tovarno, se tam pogovarjal z Dragutinom Vargo, ta pa mi je takoj dal tudi proste roke, da lahko v tovarni snemam, karkoli želim.

Kovačević, ki je film v celoti posnel sam, se je v tovarno s kamero vračal kar pet let in pol. Zanimalo nas je, kako so nanj gledali protagonisti filma.

Moj odnos z delavci v tovarni je bil razmeroma dober. Ena skupina delavcev je bila proti snemanju filma, druga manjša skupina pa je bila precej zainteresirana in se je strinjala s tem, da jih snemam in da jim s kamero sledim. Večina delavcev je bila od začetka do mene nekoliko ravnodušna, kar se je seveda postopoma tudi spremenilo. Moje delo je namreč vključevalo tudi to, da se z njimi pogovarjam, jim pojasnjujem svojo motivacijo in jim jo približam. Tako smo se pogovarjali o tem, kaj se s filmom sploh da narediti in kako vidijo v filmu sebe. Sčasoma se je zato naš odnos spremenil, postal je bližji in prav prijateljski.      

Vsi prihodki od filma Tovarne delavcem se, kar v filmskem svetu ni ravno običajno, delijo tudi med protagoniste. O razlogih za tak dogovor Kovačević.

Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo, saj se je pri vseh filmih, pri katerih sem delal kot snemalec, dobiček, ki smo ga ustvarili tisti, ki smo v film vložili svoje delo, nam, filmskim delavcem, vedno izmuznil in šel v roke izključno produkciji. To se mi je zdelo nepravično in sklenil sem, da bom, ko bom in če bom kdaj snemal svoj film, kar se je nato tudi zgodilo, poskušal vzpostaviti drugačne odnose in drugačno delitev tega kolača, ki ga je proizvedlo naše skupno delo. Že nekje po prvem letu snemanja sem začel snovati to vrsto pogodbe. Nekajkrat sem se obrnil na pravnike in s kakšnimi tremi, štirimi tudi sodeloval, tako da smo na koncu skupaj prišli do nečesa, kar smo poimenovali solidarna filmska pogodba, po kateri se dobiček od filma deli med filmske delavce, produkcijo in protagoniste filma.

Film Tovarne delavcem se v zadnjem mesecu predvaja po kinih po vsej Hrvaški. Med drugim je projekcija potekala tudi v Ivancu, kraju, kjer obratuje ta tovarna. In kakšni so bili odzivi samih protagonistov na film?

Na projekcijo je prišlo kar nekaj delavcev iz tovarne in rečem lahko, da so se na film odzvali zelo čustveno, nekateri so se ob koncu filma tudi zjokali. Njihovi odzivi so bili precej pozitivni. Veliko mi jih je reklo, da niso pričakovali tako dobrega filma, da jim je zelo všeč, da je izvrsten, česar sem se seveda zelo razveselil, saj na koncu vedno upaš, da bo ljudem, s katerimi si delal film, končni izdelek blizu in da bo tudi njim kaj pomenil.

Za film Tovarne delavcem nagrada na festivalu Crossing Europe ni prva, nagrado filmskega združenja Fipresci je prejel že na festivalu v Motovunu, nagrado za najboljši dokumentarec pa na filmskem festivalu v Trstu.


16.04.2021

Srečanje ministra Simonitija in filmarjev

Vsebine Programa Ars


16.04.2021

Predstava za otroke Reči reči

Vsebine Programa Ars


15.04.2021

Klavirska koncerta Prokofjeva in Šostakoviča

Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.


14.04.2021

Slovenski glasbeni dnevi 2021

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Trideset let Kosovelovega doma

Vsebine Programa Ars


12.04.2021

Nagrado Vstajenje dobi Marino Qualizza

Vsebine Programa Ars


09.04.2021

Spomladansko Sarajevo

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Igor Stravinski

6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.


08.04.2021

Dom in svet

Vsebine Programa Ars


08.04.2021

Aljaž Krivec: Sedmo nadstropje

Vsebine Programa Ars


02.04.2021

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.


02.04.2021

FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA – AKTUALNI IN DRUŽBENOKRITIČNI DOKUMENTARCI, 2. DEL

V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.


02.04.2021

Zakaj skačem

Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.


02.04.2021

Švic

Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič


02.04.2021

Druženje s knjigami, besedami in glasbo

Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.


02.04.2021

Mario Uršič - in memoriam

Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost  italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.


Stran 54 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov