Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre 79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach. Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«." Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih. Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev. Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett. "Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett. Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín. V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve." Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim. Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu. V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi." Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija. Foto: Urban Tarman