Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre
79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach.
Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«."
Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih.
Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev.
Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett.
"Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett.
Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín.
V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve."
Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim.
Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu.
V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi."
Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija.
Foto: Urban Tarman
Nekaj vrhuncev glavnega programa 79. beneške filmske Mostre
79. izdajo Mostre je, kot smo poročali, odprla Netflixova ekranizacija romana Beli šum, v katerem pisatelj Don DeLillo tematizira strahove ameriške družine srednjega razreda sredi 80. let prejšnjega stoletja. "DeLillova knjiga je polna opisov in dialogov; jezik in popkulturo uporablja dobesedno in to sem želel prenesti v filmski jezik. Razmišljali smo o pojmu »beli šum«, o tem, čemu namenjamo pozornost. Igralce smo opremili z mikrofoni, prav tako mizansceno: dobili smo kakofonijo in izbiro, kaj izpostaviti. Razmišljali smo vizualno: posneli smo širokozaslonski format na 35-milimetrski trak, tako kot veliko mojih najljubših filmov iz 80. let," je pojasnil režiser Noah Baumbach.
Prve dni festivala je svetovno premiero doživel film oskarjevca Alejandra Inárrituja Bardo, lažna kronika s prgiščem resnic. Film – nekateri so ga označili za pretencioznega – sledi mehiškemu novinarju in dokumentaristu Silveriu Gami na poti iz njegovega doma v Los Angelesu v domovino. Spodbuja premisleke o identiteti, uspehu in mehiški zgodovini, oziroma, kot je povedal režiser: "Drugače kot ostalih tega filma nisem ustvaril z razumom, ampak s srcem. Želel sem najti občutek svobode, osvobojenosti. To je interpretacija resničnosti, ki se zaveda, da je poleg predstave o nekem dogodku še vmesni prostor, ki je »bardo«."
Ameriški dokumentarist Frederick Wiseman je predstavil igrani film Par, snet v njegovem značilnem observacijskem slogu. Igralka Nathalie Boutefou je v 64-minut dolgem filmu interpretira odlomke iz pisem Leva in Sofije Tolstoj, medtem ko smo Wisemana samega videli v ne najbolj dodelanem filmu Rebecce Zlotowski Otroci drugih.
Umetniški direktor Alberto Barbera je v glavni tekmovalni program uvrstil dokumentarec Vsa lepota in prelivanje krvi avtorice Laura Poitras. Posvetila se je umetnici Nan Goldin, ki je s fotoaparatom raziskovala queer subkulturo, vzporedno pa odprla problematiko odvisnosti od opiatnih zdravil farmacevtske družbe, ki je (bila) pomembna sponzorka uglednih muzejev.
Eden od vrhuncev 79. Mostre je – če sodimo po odzivih občinstva in kritikov – Tár, prvi film režiserja in igralca Todda Fielda po kar 16 letih. V njem kot dirigentka na vrhuncu svoje kariere (je prva šefinja dirigentka Berlinskih filharmonikov) briljira Cate Blachett.
"Tár ne govori o ženskah, ampak o ljudeh in človeškosti. Ko igralki rečemo »močna ženska«, hočemo preprosto reči, da ima pomembno vlogo v pripovedi, in ne, da je mišičasta in lahko dvigne slona … čeprav morda ga pa lahko. Toda naše brate v Hollywoodu je še vedno težko prepričati v stranske vloge, ki smo jih ženske z velikim veseljem igrale v dobri zgodbi z dobrim režiserjem. To je še vedno težko," je v Benetkah povedala Cate Blachett.
Podobno kot Tár je dobre odzive kritikov prejel film Kosti in vse ostalo, v katerem sta ustvarjalne moči znova združila režiser Luca Guadagnino in igralec Timothée Chalamet. Film oživlja vampirski oziroma kanibálski žanr z opombo pod črto, da ljudožerstvo označuje predvsem »drugačnost« in izključenost. "Pomemben del scenarija, ki smo ga z režiserjem in scenaristom Davidom Kajganichem napisali na vrhuncu pandemije, je občutek »brezplemenskosti«, ko smo odrezani od družabnih stikov, ki nam sicer pomagajo razumeti naš položaj v svetu," je na srečanju z novinarji povedal mlad igralski zvezdnik Timothée Chalamet. V glavnem tekmovalnem programu ima lepe kritike sodna drama Argentina, 1985. Režiser Santiago Mitra je v napetem in navdihujočem političnem trilerju, ki si dovoli topli humór, predstavil enega od največjih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, ko je državnemu tožilcu Juliu Strasseri uspelo obsoditi vrh vojaške hunte, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. V glavni vlogi navdušuje argentinski igralski velikan, Ricardo Darín.
V novem filmu Darrena Aronofskega Kit ima glavno vlogo Brendan Fraser. Odigral je 270 kg težkega moža Charlieja, ki s prenajedanjem izvaja »počasni samomor«, medtem pa se skuša zbližati z odtujeno hčerko. Opremljen s posebnimi kostumi se je Fraser moral naučiti novih gibov. Brendan Fraser: "Mislim, da je Charlie najbolj junaški lik, kar sem jih kadarkoli igral, saj je njegova supermoč, da v drugih vidi dobro. In tako se Charlie poda na pot odrešitve."
Med kritiškimi ljubljenci Benetk so Duhovi Inisherina. Režiser in scenarist Martin McDonagh je v svojem značilno karikiranem slogu »dramedije« povedal zgodbo o dveh starih prijateljih, Padraicu (igra ga Collin Farrell) in Colmu (Brendan Gleeson), in drami, ki se odvije, potem ko se drugi »z danes na jutri« noče več družiti s prvim.
Pravi ljubljenec beneškega občinstva je postal – če sodimo po 10-minutnem aplavzu po svetovni premieri – Sin francoskega gledališkega in zdaj še filmskega režiserja Floriana Zellerja, ki je skupaj z igralci Hughom Jackmanom, Lauro Dern, Vanesso Kirby in Zenom McGrathom po lanskem z dvema oskarjema nagrajenem Očetu z izjemno čustveno močjo osvetlil temnejšo plat družinskih odnosov: očeta, ki skuša pomagati samomorilnemu sinu.
V zadnjih dneh festivala je svetovno premiero doživela še Blondinka, ki jo je režiser Andrew Dominik posnel na podlagi romana Joyce Carol Oates. 2 uri in 46 minut dolg film je poln razpoloženjskih, spominskih prizorov, ki nam želijo približati težavno otroštvo in poznejše notranje boje Marilyn Monroe. Igralka Ana de Armas je bila kos izzivu, je povedal režiser: "Prvi snemalni dan je potekal v stanovanju, kjer je Marilyn zares živela s svojo materjo. In tudi soba, v kateri je umrla, je prav tista soba. Prah Marilyn Monore je vsepovsod po Los Angelesu in naše snemanje je imelo določene elemente … kakor da smo sodelovali v seansi."
Omenili smo le nekaj najboljših od skupno 23 filmov, ki jih je umetniški direktor Alberto Barbera uvrstil v glavni program Mostre. A kot vedno so mogoča presenečenja; odločitev je v rokah žirije ne direktorja ali kritikov in novinarjev. In nocoj sledi še čisto zadnja svetovna premiera – film Medvedov ni iranskega (znova ali še vedno) zaprtega mojstra Jafarja Panahija.
Foto: Urban Tarman
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 2, Allegro comodo / Etudes, op. 30: Etude no. 2, Allegro comodo Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 6, Capricciosa / Etudes, op. 66: Etude no. 6, Capricciosa Izvedba: Blaž Pavlakovič / Performed by Blaž Pavlakovič
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 11, Un poco andante e molto espressivo / Etudes, op. 30: Etude no. 11, Un poco andante e molto espressivo Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 4, Agitato / Etudes, op. 30: Etude no. 4, Agitato Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 30: Etuda št. 3, Allegro con brio / Etudes, op. 30: Etude no. 3, Allegro con brio Izvedba: Milanka Črešnik / Performed by Milanka Črešnik
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 3, Scivola / Etudes, op. 66: Etude no. 3, Scivola Izvedba: Katarina Peroša / Performed by Katarina Peroša
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 5, Fluida / Etudes, op. 66: Etude no. 5, Fluida Izvedba: Igor Sabljič / Performed by Igor Sabljič
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 9, Sublima / Etudes, op. 66: Etude no. 9, Sublima Izvedba: Špela Saksida / Performed by Špela Saksida
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 1, Riflessa / Etudes, op. 66: Etude no. 1, Riflessa Izvedba: Meta Kokošinek / Performed by Meta Kokošinek
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 4, Delicata / Etudes, op. 66: Etude no. 4, Delicata Izvedba: Lana Jarc / Performed by Lana Jarc
Janez Matičič - Etude, op. 66: Etuda št. 10, Furiosa / Etudes, op. 66: Etude no. 10, Furiosa Izvedba: Luka Borkovič / Performed by Luka Borkovič
Radijska dokumentarna zgodba SLO POP dokument osvetljuje specifični gledališki proces gledališkega koncerta Slovenska popevka, koprodukcija SMG in CUDV Dolfke Boštjančič Draga pri Igu, ki je povezal ljudi s posebnimi potrebami in profesionalne dramske igralce v skupno zgodbo in izkušnje ustvarjalcev, hkrati pa z raznolikimi sogovorniki in s pojmi inkluzija, krivda, odpuščanje in predvsem sprejemanje poskuša v širokem kotu razmišljati o bolj umirjeni, preudarni, empatični sodobni družbi in svetu strpnosti. O vsem tistem torej, kar nam že močno in nevarno primanjkuje. Dokumentarec je nastal znotraj mednarodnega projekta European Radio Project na pobudo Bavarskega radia. Tematsko izhodišče sta bila pojma krivda in odpuščanje v najširšem pomenu, v njem pa sodeluje 7 držav s samostojnimi ustvarjalci, pretežno iz nacionalnih radijskih hiš. Poleg Slovenije še Češka, Finska, Italija, Latvija, Nemčija in Slovaška. Projekt je bil uspešen na mednarodnem razpisu programa Reporters in the Filed, ki ga financira fundacija Robert Bosch Stiftung z namenom spodbujanja neodvisnega novinarstva in obravnave ključnih družbenih tem. Avtor in režiser Klemen Markovčič, Radio Slovenija Tonski mojster Urban Gruden Izvirna glasba Silence (Boris Benko in Primož Hladnik) Sofinancirano Reporters in the Field/Robert Bosch Stiftung Trajanje 24' 29'' Oktober 2019 Intervjuvanci Boris Benko Diego Barrios Ross Dr. Valerija Bužan Borko Horvat Željko Hrs Klara Kastelec Zdravko Kosić Andreja Lazar Jolanda Lazar Dr. Metka Novak Blaž Pirman Matjaž Pograjc * Zasnova in vodenje posebne pogovorne oddaje Klemen Markovčič Tehnilčna realizacija Vladimir Jovanović December 2019 Sogovorniki Dr. Valerija Bužan, specilana pedagoginja Miha Lobnik, zagovornik enoakosti Matjaž Pograjc, režiser
Mednarodna organizacija Europa Nostra je Plečnikov stadion uvrstila na ožji seznam v postopku izbiranja sedmih najbolj ogroženih območij evropske dediščine. Za to so se odločili, ko so videli, v kakšnem stanju je, in si ogledali projekt prenove Joca Pečečnika. Program Europa Nostra se izvaja v sodelovanju z Inštitutom Evropske investicijske banke, podpira pa ga tudi program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Program Ars Radia Slovenija se tudi letos pridružuje prazniku božične glasbe, ki ga vsako leto na tretjo decembrsko nedeljo prireja Evropska zveza radijskih postaj. Iz obsežne ponudbe koncertov – teh je letos kar petnajst – smo za predvajanje na našem programu izbrali devet najzanimivejših. Med drugimi boste lahko slišali tudi evroradijski božični koncert z naslovom Rajske strune, na katerem so v sredo v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Spodnji Šiški nastopili Komorni zbor DEKOR, organistka Polona Gantar in dirigentka Petra Grassi. Več o vsebini posebnega božičnega dne Evroradia pa v prispevku glasbenega urednika dneva Mihaela Kozjeka.
V okviru sinočnjega Zlatega abonmaja je v Cankarjevem domu v Ljubljani nastopil komorni orkester Franza Liszta s pianistom Eduardom Hubertom ter prvo damo črnobelih tipk Martho Argerich, ki je v Ljubljani po svojem prvem obisku leta 2016 nastopila že tretjič. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Sreda, 11. 12. 2019 ob 20.00, cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški v Ljubljani
Zgodovinski arhiv Ljubljana, katerega zbirka je z zakonom varovana kot kulturni spomenik, se je znašel v težki situaciji, njegovo vodstvo se je v teh dneh obrnilo na javnost. Do junija prihodnje leto se mora 24 zaposlenih in arhivska zbirka izseliti iz prostorov v središču Ljubljane, saj jim je Mestna občina spomladi odpovedala pogodbo. Nove lokacije še nimajo, vodstvo arhiva trdi, da je selitev v prihodnjega pol leta povsem neuresničljiva. Na Mestni občini Ljubljana se zagovarjajo, da prostore arhiva potrebujejo zase, na kulturnem ministrstvu, kamor se je arhiv obrnil po pomoč, pa zagotavljajo, da iščejo rešitve in da je časa dovolj. Minuli četrtek je bil glede tega na ministrstvu sestanek, ki pa kakšnih novosti, na primer glede morebitne nove lokacije za arhiv, menda ni prinesel.
Danes po vsej državi praznujemo Ta veseli dan kulture. Ob obletnici rojstva našega največjega pesnika Franceta Prešerna bodo namreč kulturne ustanove odprle svoja vrata. Obiskovalcem bo brezplačno na voljo več kot 300 dogodkov.
Nocoj se s slavnostnim odprtjem v ljubljanskem Kinodvoru pričenja že 16. mednarodni festival animiranega filma – Animateka. V slabem tednu bodo letos prikazali kar 360 filmov, 12 celovečernih, sicer pa kratkih animiranih filmov. V tekmovalnem programu se osredotočajo na animacije iz srednje in vzhodne Evrope, letos pa bodo poseben sklop namenjen tudi baltskim filmom. Prispevek Tine Poglajen.
Neveljaven email naslov