Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Aldo Kumar v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma predstavlja svoje obsežno vokalno inštrumentalno delo za simfonični orkester, mešani zbor, orgle, vokalne soliste, zvonove in železniške tirnice (šine), oratorij Tehtanje duš. Predstavi pa tudi svoje spomine na praznovanje božiča in svoje misli o pomenu tega praznika.
Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
»Odlika trilogije Matrica je bila, da je spretno ohranjala ravnovesje med problemskostjo vsebine in akcijskostjo dogajanja; v Obuditvi pa se tehtnica precej preveša na stran akcije.«
»Almodóvarjeva Ženska ne obžaluje, da je ljubila, da se je popolnoma prepustila, čeprav se je že vnaprej zavedala, da se bo zanjo najbrž slabo končalo. Ona je s sabo pomirjena« - Gaja Poeschl
Vsebine Programa Ars
Radijska igra Medeja ... bom postala, ki je nastala v Uredništvu igranega programa po literarni predlogi starorimskega avtorja Seneke, se je uvrstila v ožji izbor šestih najboljših evropskih tujejezičnih radijskih iger, nagrajenca v tej kategoriji pa bo britanska mreža BBC razglasila marca prihodnje leto. Medeja ... bom postala pripoveduje zgodbo o kolhijski princesi, ki za svojega ljubljenega moža, argonavta Jazona, izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi druge ženske, korintske princese. Medeji s tem odvzame čast in tudi njuna otroka, Medeja pa mora vnovič v izgnanstvo. Tatica, morilka, na koncu še detomorilka. Zločin, ki ga skoraj ni mogoče razumeti, še manj pa se z detomorilko poistovetiti. In prav to ostaja velik izziv za uprizoritev enega najbolj znanih antičnih mitov. V radijski igri v vlogi Medeje nastopa Nataša Barbara Gračner, igro pa so sooblikovale prevajalka Jera Ivanc, avtorica priredbe Saška Rakef in scenaristka ter režiserka Špela Kravogel. S Špelo Kravogel se je ob priložnosti nominacije pogovarjala Ana Rozman.
Vsebine Programa Ars
17. december 1981 je dan, ko se je občinstvu prvič predstavilo Gledališče Ane Monro. Ustanovna člana skupine, Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič sta pod tem imenom prvič nastopila na prednovoletni zabavi ŠKUC-a v Festivalni dvorani. Ime sta prevzela po fiktivni osebi Ani Monro, ki naj bi bila pred vojno delavka v Tobačni tovarni, ponoči pa striptizeta v baru Nebotičnik. 17. december 1981 zato velja za dan ustanovitve Gledališča Ane Monro, ki se je v štirih desetletjih iz legendarne umetniške skupine razvilo v mednarodno referenčno nevladno organizacijo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture ter vzgoje in izobraževanja. Ob 40. obletnici nastanka Gledališča Ane Monro je Ana Rozman v studio povabila predsednika in umetniškega vodjo gledališča Gora Osojnika.
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so pripravili prvo pregledno in študijsko zasnovano razstavo bogatega ustvarjalnega opusa Jožeta Brumna, enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Oblikovalec, arhitekt, kipar in pedagog je na razstavi, ki sta jo kurirali Petra Černe Oven in Cvetka Požar, predstavljen v vsej svoji renesannčni intelektualni širini. Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, njegov opus je bogat, znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Poleg arhitekture je vzporedno študiral kiparstvo, Petra Černe Oven ga opiše kot humanistično izobraženega intelektualca, za katerega je značilna sla po znanju. Opazno je Brumnovo senzibilno razumevanje vsebine, tudi pri literatih je bil priljubljen prav zato, ker je pred začetkom oblikovanja delo vedno najprej prebral. Njegova odlika je spajanje vizualne podobe z vsebino, kar je po besedah Cvetke Požar očitno predvsem pri umetniških monografijah. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, nekatere projekte prvič javno predstavlja, prek skic in načrtov pa ponudi tudi vpogled v oblikovalčev ustvarjalni proces. Sklene pa se s še eno pomembno Brumnovo vlogo, in sicer pedagoško, kot predavatelj na tedanji Akademiji za likovno umetnost je namreč pomembno vplival na prvo akademsko šolano generacijo slovenskih oblikovalcev. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Srečko Kosovel, Srečko Kosovel, Integrali '26; avtorja fotografij: Miran Zdovc (levo), Aleš Rosa (desno), kolaž in izrez fotografij, vir: MAO
Vsebine Programa Ars
Naslov najnovejše predstave Mestnega gledališča ljubljanskega sovpada s stanjem, ki ga družba in svet nasploh doživljata zadnje leto in pol – "Izredne razmere" bodo premiero doživele jutri. Napet in srhljiv psihološki triler je napisal nemški dramatik in režiser Falk Richter že leta 2007, a je ta še vedno aktualen, saj nas popelje v naše notranje dvorišče – čas okoljskih katastrof, finančnih zlomov in epidemije. V predstavi se tudi vzpostavlja razmislek ali je razvoj naše civilizacije že prehitel evolucijski razvoj možganov, ali pa se ti še naprej razvijajo in prilagajajo na nove razmere. Ta ideja je aplicirana tudi na največje težave, ki pretijo našemu planetu - bodo ti možgani našli učinkovite rešitve in preprečili uničenje okolja, bodo ustavili epidemijo, bodo odpravili revščino in lakoto? "Izredne razmere" pri gledalcu pustijo občutek, da bodo odgovori vseh teh vprašanj znani prav kmalu.
Festival LGBT filma, ki ga organizira Društvo Škuc, bo po lanski spletni izdaji letos spet potekal v kinu. Festival ima dolgo zgodovino. Prvič je bil organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival LGBT filma v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji, toda tokrat bo potekal ob skoraj polovično nižjem javnem sofinanciranju glede na pretekla leta, je opozoril programski selektor Brane Mozetič. Od 11. do 19. decembra bodo na Festivalu LGBT filma predvajali 16 igranih in dokumentarnih ter 26 kratkih filmov iz 22 držav. Celovečerce bo mogoče videti v Slovenski kinoteki, kjer se bodo potegovali za nagradi občinstva in mednarodne žirije, medtem ko bodo kratke filme zavrteli še na spletni strani.
Neveljaven email naslov