Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Vsebine Programa Ars
Beseda leta 2020 ni ljubezen ali upanje, ki sta sicer bili med predlogi za besedo leta, ampak arhaična beseda karantena. Beseda karantena izhaja iz francoske besede za številko 40 quarante. Štirideset dni so namreč morali v preteklosti zadrževati ladje s pomorščaki, za katere so sumili, da utegnejo prinašati nalezljive bolezni. Dr. Katarina Kebar z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU je povedala zanimiv podatek, da so prvo 40-dnevno karanteno razglasili v Dubrovniku leta 1377. Na drugo mesto se je uvrstila beseda kolesarjenje. Njena posebnost je, da združuje nezdružljivo. Spominja nas, da so preteklo leto potekali petkovi protesti na kolesih in da sta Slovenca Tadej Pogačar in Primož Roglič poskrbela za epski zmagi na dirki po Franciji, zaradi česar bi se ta beseda uvrstila visoko tudi, če ne bi bilo pandemije. Na tretjem mestu je besedna zveza 14 dni, ki od marca lani označuje kritično obdobje ostrejših ukrepov, po katerem bi se epidemja morala izboljšati. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je za kretnjo leta razglasila koronavirus, ki se navdihuje pri vizualni podobi virusa z bodičasto ovojnico. Beseda leta časopisne hiše Delo je cepivo. Za pesem leta, ki je sestavljena iz enajstih finalistk za besedo leta, pa so izbrali dve pesmi. Pesem anonimnega avtorja z naslovom Naša vojna, pesem Ranke Ivelja pa nosi naslov Leto prekleto. Akcija poteka na pobudo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo.
Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prvi koncert bo na sporedu že to nedeljo, 10. januarja, ob 11.00. Zaradi epidemioloških razmer se bo orkester predstavil v manjših zasedbah, brez dirigenta, z deli Paula Dukasa, Josefa Suka, Antonina Dvořaka in Johannesa Brahmsa. Spored so glasbeniki premišljeno sooblikovali s svojo umetniško vodjo, ponuja pa muziciranje vsem glasbenim sekcijam. Koncert bodo glasbeniki izvedli v domačem studiu 26, brez občinstva, spremljali pa ga boste lahko v neposrednem prenosu na programu ARS in v spletnem video prenosu. Kljub vsemu pa rdeča nit rdeča nit vsekakor ostajajo kakovostno izvedena glasba, primerna nedeljskemu utripu in času in predstavitev odličnih glasbenikov, ki vneseta pestrost, svežino in novo energijo na vsakem koncertu.
Odlomek za napovedni članek literarnih oddaj na spletni strani www.rtvslo.si.
Trubarjevo priznanje za leto 2020 prejmeta dr. Pavel Zdovc za njegov prispevek k razvoju slovenistike na Univerzi na Dunaju in dr. Michael Biggins za promocijo slovenske pisne kulturne dediščine v mednarodnem prostoru. Priznanje podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica za pomembne prispevke k varovanju in ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine.
Neveljaven email naslov