Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času.
V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur.
Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije.
Foto: Iza Pevec
Tomislav Zajec - intervju ob Radijski igri Treba bi bilo peljati psa na sprehod
Boris in Sabastian Cavazza - intervju ob Radijski igri Treba bi bilo peljati psa na sprehod
Izvedba elektroakustične opere Iden v Mestnem muzeju prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje nacionalnih parkov, pa tudi zgodbo o prastarem soočanju človeka z neizogibnim spreminjanjem, prehajanjem, minevanjem. Opera je stkana iz dokumentarnih izjav (pogledi različnih deležnikov od uprave nacionalnega parka in mestne občine do biologov, gozdarjev, turističnih delavcev in prebivalcev sipine), poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine (field recordings).
V recitalu sta vrhunska interpreta umetniške besede, dramska igralca Aleš Valič in Urs Remond, predstavila nekaj pesmi nikoli do konca razkritega pesnika Franceta Prešerna in tenkočutnega začetnika slovenske moderne Ivana Cankarja. Prešernova poezija in pesmi iz Cankarjeve Erotike je bilo moč slišati tako v slovenskem kot nemškem jeziku. V nemški jezik je pesmi prevedel prof. dr. Boštjan Dvořak, slovenski jezikoslovec in prevajalec s Humboldtove univerze v Berlinu. Interpreta je na klavirju spremljal Gregor Jagodič.
Drugo del otvoritvenega koncertnega dogodka Noči v stari Ljubljani na Novem trgu z Big Bandom RTV Slovenija in tremi karizmatičnimi glasbeniškimi osebnostmi, švedsko-slovensko pevko Marino Martensson, slovenskim multiinstrumentalistom Boštjanom Gombačem in slovenskim tolkalistom Ninom Mureškićem.
Nagrajene in odkupljene zgodbe 28. anonimnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo, ki ga vsako leto razpisuje 3. program Radia Slovenija – program Ars, so znane. Tretjo nagrado je žirija podelila zgodbi O bližini – njena avtorica je Iva L. Novak. Drugo nagrado je žirija podelila zgodbi V avtobusu nas je bilo kakih osem, napisala pa jo je Polona Campolunghi Pegan. Prvo nagrado je žirija podelila zgodbi Dva tisoč petsto besed. Njena avtorica je Manka Kremenšek Križman.
Otvoritveni koncertni dogodek Noči v stari Ljubljani na Novem trgu z Big Bandom RTV Slovenija in Marino Martensson. V njeni izvedbi poslušajte skladbo Blizu, s katero je lani nastopila na Emi in se uvrstila v finale ter skladbo Fade Away.
Vabljeni k poslušanju intervjuja s pisateljico Manko Kremenšek Križman, ki je prejela prvo nagrado na letošnjem natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars. Žirijo je prepričala njena zgodba z naslovom Dva tisoč petsto besed, ki obravnava ganljiv odnos med ostarelim očetom in hčerko, ki ga obiskuje v psihiatrični ustanovi.
Skrajšana ponovitev večera Velika panonska muzika, ki je v okviru oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi počastili spomin na 100. obletnico priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Prireditev je potekala 11. junija 2019 v dvorani Kulturnega doma v Beltincih. Vodila sta jo Sanja Rejc in Renato Horvat, vsebinsko pa jo je zasnovala mag. Simona Moličnik.
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Priredba temeljnega avantgardističnega dela Ursonate (Prasonata) Kurta Schwittersa. Dogodek so zasnovali Dragan Živadinov, Oktet Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom muzikologinje dr. Tjaše Ribizel, dramski igralec Blaž Šef, bralec Ivan Lotrič in režiser in avtor radijske različice Klemen Markovčič.
Neveljaven email naslov