Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nič novega ni, da smo dandanes po večini preobremenjeni z delom, še zlasti pa to velja za prekarne delavce, torej pogosto tudi za delavce in delavke v kulturi. Kako to spremeniti in kako si zamišljati boljše razmere, se sprašuje razstava "Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma" v galeriji Škuc. Umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter vodja galerije Škuc Tia Čiček razmišljajo o pogojih deljenja znanja in iskanja alternativnih družbenih ter organizacijskih ureditev.
"Kdo izmed vas se veseli ponedeljka? Kdo izmed vas prejema minimalno plačo? Kdo izmed vas misli, da vašega dela ne bo nihče opazil?" Tako nas sprašujejo risbe Ane Čigon, ki izrišejo tudi, kako je osebno življenje in doživljanje ujeto v strukture dela in zaslužka. Rada bi izklopila delo, ko neham delati, piše na risbi osebe, ki misli izklaplja s stikalom na glavi. Tudi v nekaterih risbah Vesne Bukovec se boj za delavske pravice združuje z osebno perspektivo.
Umetnici in kulturni delavki Ana Čigon in Vesna Bukovec se na razstavi predstavljata s svojimi umetniškimi deli, a ključnega pomena je, da je razstava nastala v sodelovanju vseh treh – ob umetnicah je tu še vodja galerije Tia Čiček. Sodelovanje nam omogoča, da se spobujamo, delimo različne poglede in se morda hitreje premaknemo, ko se zataknemo v procesu dela. Obstoječe strukture pa sodelovanja ne spodbujajo, je prepričana Tia Čiček. Pa se prav drug od drugega lahko največ naučimo, zato je del razstave tudi video s tremi intervjuji, ki so ga pripravile vse tri v sodelovanju. K pogovoru so povabile sindikalistko Teo Jarc (Sindikat Mladi plus), dr. Svetlano Slapšak (upokojena redna profesorica, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica) ter Jadranko Vesel (Rise, raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo).
Tudi obiskovalci so povabljeni k sodelovanju na razstavi, saj prostori med drugim omogočajo delo in počitek. Sicer pa vsaka izmed sob galerije poudarja določen vidik: gre za prostor upora, prostor počitka in prostor (od)učenja ter diskurzivni prostor dela.
Ključni pa niso le razstavljena dela in povabilo obiskovalcem k počitku in ustvarjanju, temveč tudi proces. Še pred nastankom razstave so ustvarjalke zasnovale bralni krožek, posvečen deljenju znanja in prebiranju književnosti, povezane s teorijo dela, skrbi, postkolonializma in delavskih gibanj. Premisleku o delu, sodelovanju in grajenju skupnosti pa je posvečen tudi obrazstavni program. Z razstavo v galeriji Škuc zdaj že drugi november razmišljajo o drugačnih načinih delovanja, Tia Čiček pa se zaveda, da gre za težko rešljive probleme, a moramo se vsaj pogovarjati o boljši prihodnosti.
Foto: risba Ane Čigon na rastavi Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma, avtor fotografije: Iza Pevec
Nič novega ni, da smo dandanes po večini preobremenjeni z delom, še zlasti pa to velja za prekarne delavce, torej pogosto tudi za delavce in delavke v kulturi. Kako to spremeniti in kako si zamišljati boljše razmere, se sprašuje razstava "Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma" v galeriji Škuc. Umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter vodja galerije Škuc Tia Čiček razmišljajo o pogojih deljenja znanja in iskanja alternativnih družbenih ter organizacijskih ureditev.
"Kdo izmed vas se veseli ponedeljka? Kdo izmed vas prejema minimalno plačo? Kdo izmed vas misli, da vašega dela ne bo nihče opazil?" Tako nas sprašujejo risbe Ane Čigon, ki izrišejo tudi, kako je osebno življenje in doživljanje ujeto v strukture dela in zaslužka. Rada bi izklopila delo, ko neham delati, piše na risbi osebe, ki misli izklaplja s stikalom na glavi. Tudi v nekaterih risbah Vesne Bukovec se boj za delavske pravice združuje z osebno perspektivo.
Umetnici in kulturni delavki Ana Čigon in Vesna Bukovec se na razstavi predstavljata s svojimi umetniškimi deli, a ključnega pomena je, da je razstava nastala v sodelovanju vseh treh – ob umetnicah je tu še vodja galerije Tia Čiček. Sodelovanje nam omogoča, da se spobujamo, delimo različne poglede in se morda hitreje premaknemo, ko se zataknemo v procesu dela. Obstoječe strukture pa sodelovanja ne spodbujajo, je prepričana Tia Čiček. Pa se prav drug od drugega lahko največ naučimo, zato je del razstave tudi video s tremi intervjuji, ki so ga pripravile vse tri v sodelovanju. K pogovoru so povabile sindikalistko Teo Jarc (Sindikat Mladi plus), dr. Svetlano Slapšak (upokojena redna profesorica, klasična filologinja, antropologinja in pisateljica) ter Jadranko Vesel (Rise, raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo).
Tudi obiskovalci so povabljeni k sodelovanju na razstavi, saj prostori med drugim omogočajo delo in počitek. Sicer pa vsaka izmed sob galerije poudarja določen vidik: gre za prostor upora, prostor počitka in prostor (od)učenja ter diskurzivni prostor dela.
Ključni pa niso le razstavljena dela in povabilo obiskovalcem k počitku in ustvarjanju, temveč tudi proces. Še pred nastankom razstave so ustvarjalke zasnovale bralni krožek, posvečen deljenju znanja in prebiranju književnosti, povezane s teorijo dela, skrbi, postkolonializma in delavskih gibanj. Premisleku o delu, sodelovanju in grajenju skupnosti pa je posvečen tudi obrazstavni program. Z razstavo v galeriji Škuc zdaj že drugi november razmišljajo o drugačnih načinih delovanja, Tia Čiček pa se zaveda, da gre za težko rešljive probleme, a moramo se vsaj pogovarjati o boljši prihodnosti.
Foto: risba Ane Čigon na rastavi Delo v nastajanju. Razmišljanje onkraj kapitalizma, avtor fotografije: Iza Pevec
Poleg igralca Iztoka Mlakarja v pogovoru, ki ga bo moderiral Vlado Motnikar, sodelujejo še literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, režiser Alen Jelen in glasbenika Andrej Ofak in Borut Mori v sodelovanju z Ivanom Lotričem.
Vsebine Programa Ars
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Igor Samobor je nepričakovano odstopil z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana. Potem, ko mu je po osmih letih uspelo začetni del projekta prenove ljubljanske drame pripeljati v sklepno fazo, je njegove načrte prekinil minister za kulturo Vasko Simoniti. Ker meni, da je razlog v ravnanju ministra osebne narave, se je Samobor odločil za odstop. Foto: BoBo
»Rad bi napisal, da odstopam iz osebnih razlogov, vendar to ne bi bila resnica« so besede s katerimi je po osmih letih z mesta ravnatelja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana odstopil Igor Samobor. Kot razlog navaja zavlačevanje s prenovo ljubljanske drame, za kar naj bi bil odgovoren minister za kulturo Vasko Simoniti. Na nujnost prenove ljubljanske Drame stroka in zaposleni opozarjajo že trideset let. Projekt je po daljši prekinitvi ponovno stekel leta 2014, zdaj pa po Samoborjevih besedah postopek prenove zavlačujejo na ministrstvo za kulturo. Vedno znova so zahtevali dodatna preverjanja, med posamičnimi odgovori pa je lahko minil mesec ali dva. Kljub temu, da je bil na nekaj sestankih, Samobor opozarja tudi na manko komunikacije z ministrstvom, predvsem v zadnjem času je za pogovor o premiku projekta prenove moledoval sam. Da je stavba dotrajana, dokazujejo preverbe statike in potresne varnosti, to so pokazale tudi septembrske poplave. Na javnem natečaju je sicer leta 2017 zmagal biro Bevk Perović arhitekti. Matija Bevk poudarja, da so pri tovrstnih projektih vedno vpleteni številni deležniki ter da je z javnim denarjem treba ravnati skrbno, a da nekaterih odločitev ministrstva vseeno ne razume, med drugim, zakaj so zahtevali, naj se iz projekta izvzamejo za to kupljeni prostori Nemške hiše ali pa spremenjene ocene investicije v osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo. Dodaja: Minister Simoniti, ki je danes na regijskem obisku vlade, je našemu dopisniku odgovoril, da za Radio Slovenija ne bo podal izjave, z ministva pa nam sporočili, da bodo izjavo za javnost posredovali jutri.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Ilustracija je pri nas dobro razvita in kakovostna – med drugim jo spodbuja in predstavlja Slovenski bienale ilustracije, katerega začetki segajo v leto 1992. Med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življensko delo, najvišjega priznanja za ilustracijo pri nas, ki ga podeljujejo v sklopu bienala. Letošnja, 14. izvedba bienala v Cankarjevem domu v Ljubljani poleg Demšarjih del na ogled postavlja še 81 drugih projektov. Ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer v ponedeljek nagradila še ilustratorko Lilo Prap za slikanico Ptiči?!, podelili pa so tudi različna priznanja in plakete.
Morda lahko rečemo, da Kamila Volčanšek v ženski akt, zgodovinsko zaznamovan z moškim pogledom, vnaša svojo, žensko perspektivo. Njene ženske so odločne, nonšalantne, barvite, polne življenja in pogosto igrivo v gibanju. S svojimi oblinami v misli prikličejo prazgodovinske Venere ali baročne portretiranke, z upiranjem še vedno prepogosti normi vitkega telesa pa želi umetnica po svojih besedah prikazati, da je tudi obilno žensko telo lahko graciozno. Kamila Volčanšek je s prodornim in brezkompromisnim slikarskim pristopom do ženskega akta v sodobno slovensko slikarstvo vnesla nekaj novega, svežega in izvirnega, pa je tudi misel iz utemeljitve nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo. Slikarka, ki je tudi ilustratorka, je leta 1978 na ljubljanski akademiji diplomirala z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. To zanimanje v njenem delu odzvanja v pogosti rabi ornamentov in ploskovitosti slikarske površine. Poleg tega pa je za njene podobe žensk značilno tudi veselje do življenja, kot pravi sama, so radožive in skrivnostne. Če Danijel Demšar, letošnji prejemnik nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo ilustracijo dojema v bližini slikarstva, pa Kamila Volčanšek, prejemnica nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo ti dve polji vidi kot zelo različni, saj ilustracija nastane po naročilu, a ji je vseeno v velik užitek. Z ilustracijo pa se poleg svoje preostale prakse ukvarja tudi Mateja Kavčič, letošnja prejemnica nagrade Ivane Kobilca za aktualno produkcijo, ki se na slovenskem bienalu ilustracije trenutno predstavlja z deli za zbirko Saše Pavček Zastali čas. Nagrado Ivane Kobilca pa je prejela predvsem za senzibilne prostorske projekte v sozvočju z naravo. Ta jo zanima že od zaključka študija na ljubljanski akademiji. Svoj prvi razstavni projekt je umestila v ljubljanski park Tivoli, sledile so slike z listi dreves, nato pa prostorske postavitve z naravnimi materiali, kot so trave, seno, pesek in rože. Galerijski prostor se ji ne zdi zelo oddaljen od narave, saj se ji oboje zdi sveto. Njeno delo lahko postavimo tudi v kontekst kritike negativnih vplivov ljudi na naravo, a želi na to opozarjati subtilno, predvsem s poudarjanjem veličine narave. Tudi posamezne liste dreves je upodabljala, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Priznanje za sopotnike in podpornike vizualne umetnosti pa je prejel avtor, režiser in snemalec oddaj Aljoša Abrahamsberg, ki s svojim youtube kanalom Sodobna umetnost sproti spremlja in dokumentira to področje. Zgodbe ustvarjalcev in ustvarjalk predstavlja tudi zato, ker meni, da sodobna umetnost potrebuje razlago, saj je pogosto zelo kompleksna in filozofska. Dokumentira mnogo razstav ter umetniška dela približa s podrobno pripovedjo ustvarjalcev in ustvarjalk o lastnem delu ter z načinom snemanja. O nagradah, namenjenih predvsem članom in članicam Društva Likovnih umetnikov Ljubljana pa je sicer letos odločala žirija v sestavi Nadja Zgonik, Anja Jerčič Jakob, Vesna Blagotinšek, Miha Kelemina in Ištvan Išt Huzjan.
Neveljaven email naslov