Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Na Liffu Moja Vesna in Prezaposlena

12.11.2022

Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna. Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler. Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo. Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo. Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti. V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati. Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni. Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film. Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov. Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole: Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva. Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern: Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij. O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Na Liffu Moja Vesna in Prezaposlena

12.11.2022

Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna. Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler. Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo. Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo. Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti. V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati. Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni. Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film. Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov. Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole: Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva. Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern: Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij. O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.


09.03.2022

Enajsti roman Avgusta Demšarja Tajkun

Vsebine Programa Ars


09.03.2022

Jakob Jež (1928 - 2022)

Včeraj je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež. Uveljavil se je v šestdesetih kot del mlade modernistične skladateljske skupine Pro musica viva. Sledil je novemu v glasbi; v svojih kantatah, kot so Do fraig amors, Brižinski spomeniki ali Pogled zvezd je raziskal neobičajne vokalne in instrumentalne tehnike, a v tej glasbi vendarle presune predvsem vtis arhaičnega, bistro navezovanje na zgodovinska besedila in radovedna igra z zvokom. Ježa je neizmerno navdihoval človeški glas, pa tudi poezija, ki jo je uglasbil v številnih samospevih in zborih. Ko je raziskoval zapuščino skladatelja Marija Kogoja, je prišel na Gradež pri Turjaku in si tam ob gozdu ustvaril dom. Glasba Jakoba Ježa je pogosto tudi ustvarjalno čudenje nad naravo. Slovenska glasba je izgubila skladatelja s samosvojim, subtilnim ustvarjalnim dotikom in prijazno, skromno ter vsekakor veliko osebnost.


06.03.2022

Ukrajinska zgodovina in kultura

V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori  predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.


04.03.2022

100 let od rojstva Piera Paola Pasolinija

Vsebine Programa Ars


03.03.2022

Jurij Andruhovič

Vsebine Programa Ars


02.03.2022

Nikodem Szczygłowski o dogajanju na meji

"Ukrajinsko-poljska meja predstavlja vrata v Evropo za tiste, ki bežijo in tiste, ki se vračajo," pripoveduje litovski novinar Nikodem Szczygłowski, ki tam budno spremlja dogajanje. Piše in objavlja v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Je dobitnik nagrade za novinarske dosežke ministrstva za kulturo Republike Litve. Z njim se je pogovarjal Blaž Mazi.


28.02.2022

Nazaj h kulturi

Kulturni sektor je v izrednih razmerah deloval od marca 2020, pred kratkim pa so se sprostili skorajda vsi protikovidni ukrepi razen mask, prezračevanja in razkuževanja rok. Kakšne so izkušnje kulturnih ustanov z vračanjem obiskovalcev, kako poteka okrevanje kulture in kateri ukrepi bi ga lahko pospešili, so danes dopoldne razpravljali člani Nacionalnega sveta za kulturo. S sloganom Nazaj h kulturi in premislekom o vseslovenski pobudi skušajo združiti prizadevanja za ponoven obisk kulturnih prireditev. Blaž Mazi


25.02.2022

Ministrstvo poziva k tožbam, pogovorov ni

Sredino sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru je zaznamovala obstrukcija. Predsednica odbora Violeta Tomič je morala prositi prisotne poslance, da so za nekaj trenutkov poklicali nekaj odsotnih kolegov na glasovanje o tem, da bodo o sklepih seje kasneje glasovali dopisno. Seja je bila sicer sklicana zaradi odtegnitve financiranja večim nevladnim organizacijam, problematike razpisne politike Ministrstva za kulturo in delovanja razpisnih komisij. Blaž Mazi


24.02.2022

Med pravljice Ele Peroci

Pri Mladinski knjigi so letošnjo stoto obletnico rojstva pisateljice Ele Peroci zaznamovali z novo zbirko njenih pravljic. Med pravljicami je šest legendarnih slikanic, ki so s svojo podobo zaznamovale številne generacije otrok in odraslih. Tri zgodbe pa so ilustrirane na novo. Zbirka tako vključuje klasike sodobne slovenske pravljice, kot so: ''Moj dežnik je lahko balon'', ''Hišica iz kock'', ''Nina v čudežni deželi'', ''Muca copatarica'' in druge. Ilustrirali so jih izvrstni slovenski ilustratorji Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci.


Stran 29 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov