Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna.
Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler.
Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo.
Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo.
Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti.
V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati.
Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni.
Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film.
Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov.
Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole:
Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva.
Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern:
Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij.
O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.
Osrednja sekcija Liffa so Perspektive. Tekmovalna sekcija združuje prvence ali druge filme režiserjev in režiserk z vsega sveta. Tokrat je programski direktor Simon Popek izbral deset filmov iz Kanade, Islandije, Belgije Bolivije Švice, Francije, Hrvaške in Avstralije; v Perspektivah je za glavno nagrado, vodomca, poteguje tudi prva slovensko-avstralska koprodukcija Moja Vesna.
Celovečerec francoskega režiserja Erica Gravela Prezaposlena, ki smo ga lahko videli v sredo, je zanimiv in močan žanrski hibrid. Je socialna drama in prav tako triler.
Julie, mati samohranilka (igra jo Laure Calamy) z otrokoma stanuje na podeželju, medtem pa vse dneve dela v Parizu kot vodja sobaric v hotelu s petimi zvezdicami. Kdor ima izkušnje z jutranjim prebijanjem v slovensko prestolnico, ve, da že na običajni dan naloga ni preprosta. Že na običajen dan je njen urnik natrpan in do minute odmerjen. Že najmanjša zamuda lahko vse postavi na glavo.
Julie vstaja ponoči in po otroka se vrne, ko njeno podeželsko vas že zagrne tema. S podmladkom se čez dan ukvarja starejša soseda, ki ni najbolj navdušena nad svojimi zadolžitvami: predlaga ji, naj si raje poišče službo v vasi, lahko je prodajalka v trgovini, pomagala ji bo dobiti službo.
Toda Julie ima druge karierne načrte. Bolj kot ambicije jim botruje preprosta računica: ima stanovanjski kredit, nekdanji partner ne plačuje redno preživnine, pa tudi otroka imata – kot vsi drugi – svoje želje in potrebe. Julie torej potrebuje novo službo, boljšo službo; to je njen cilj, za katerega je tako odločena, da se zdi, da bi bila pripravljena zanj tudi umreti.
V svoj natrpan urnik, iz katerega sta kortizol in adrenalin eliminirala vsakršno sled morebitnega »razvajanja« ali »časa zase«, Julie torej doda novo nalogo. Če k tej »eksplozivni zmesi« dodamo še scenaristično odločitev, da se nemogočega podviga loti ravno v trenutku splošne stavke, ko je javni prevoz ustavljen, promet v Parizu pa blokiran, si hektičnosti in šprinta iz filma Teci Lola, teci ni težko predstavljati.
Odločitev, da se razpoloženjsko in žanrsko težišče s socialne drame premakne na triler je pri filmu Prezaposlena ključna. Pogoji za triler so izpolnjeni.
Julie se nenehno in hitro giblje med nalogami, brezkompromisno je osredotočena na doseganje ciljev, bije bitko s časom, z ovirami, zanje najde ustvarjalne rešitve in med prevoznimi sredstvi prehaja z lahkoto, kakor bi bila na begu pred gangsterji ali na kakšni tajni misiji. Če postavimo sarkazem v oklepaje, je Julie preprosto na lovu za boljšim življenjem in pri tem ni pripravljena popustiti niti za milimeter. Film je premišljeno odmerjen na 88 minut, kajti več od tega bi zaradi njegovega visokega témpa, ki ga utrjuje zahtevnejša in temačnejša elektronska glasba – ki spominja na tisto iz trilerja Nikoli zares tukaj Lynne Ramsay – bi tudi gledalec težko vzdržal. Pod črto: če bi se film namesto na zunanjo akcijo bolj osredotočal na doživljanje junakinje, bi se namesto Prezaposlena lahko imenoval tudi Izgorela. A to bi bil povsem drug film.
Po svetovni premieri na Berlinalu in uspešni predstavitvi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je Sara Kern prejela vesno za najboljšo režijo, njen celovečerni prvenec Moja Vesna prihaja na redni spored naših kinematografov.
Sara Kern je ustvarila doživeto nasprotje med mlado sestro Mójo, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro Vesno, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, je zapisala mednarodna žirija v utemeljitvi nagrade, sama režiserka pa pravi takole:
Po eni strani je ogromno mojega otroštva v tem liku Moje oziroma sem praktično to jaz v otroštvu. Nekako sem vzela samo to emocionalno plat svojega otroštva in sem jo potem spremenila v fiktivno zgodbo. Film ni avtobiografski, vendar je hkrati zelo oseben, ker temelji na občutjih iz mojega otroštva.
Mójo igra slovenska Avstralka Loti Kovačič in v Portorožu so jo nagradili z vesno za najboljšo žensko vlogo. Z besedami žirije: »s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo nas je očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja,« je dodala žirija o liku Moje. Njena sestra je noseča dvajsetletna Vesna. Igra jo Mackenzie Mazur in o njej Sara Kern:
Vesna je nekakšen outsider v tej družini in v filmu nekako išče pot ven; ona je precej drugačna, ona ima umetniško žilico, ker pač piše slam poezijo in se izraža ta način, ampak skozi ves film v bistvu želi razumet, zakaj je mama umrla ali je to bil samomor ali ne. To je njeno veliko vprašanje, ki ga Moja nima. Za Vesno je žalovanje bolj kompleksno. To me je zanimalo; v moji družini je bilo skozi leta veliko žalovanja, zato me ta tema nekako zanima, kar sem videla, kako se vsak človek na drugačen način spopada s tem. Žalovanje je že samo po sebi kompleksna stvar, polna nasprotij.
O temnejši plati življenja, smrti in z načini soočanja z njo, govori nekaj filmov letošnjega Liffa. Med njimi izpostavljamo film Sin režiserja Floriana Zellerja, pa tudi hrvaški Varen kraj režiserja Juraja Lerotića. Varen kraj je gotovo eden od izstopajočih naslovov sekcije Perspektive in o njem bomo podrobneje govorili prihodnji teden.
V drugi oddaji diptiha Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je pripravila Petra Tanko, sta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Z njima smo se pogovarjali o ustvarjanju v gledališču in pri filmu, o njim lastnih zakonitostih in načinih telesne prisotnosti, in širše o scenskih umetnostih, ki jih umetnici soustvarjata. Oddaji se v diptih povežeta s sklepnim delom prve, v kateri slikarka Tina Dobrajc govori o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja.Vabimo vas k poslušanju! fotografija z razstave Vmesni prostor, Loški muzej Škofja Loka, 2016, foto: Petra Cvelbar
Plečnikov opus govori sam zase, ne glede na nova priznanja svetovne javnosti. Vendarle pa je odločitev Odbora za svetovno dediščino Unesca, ki je na današnjem zasedanju na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani, zgodovinski dan.
Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo, kot doslej prvi slovenski glasbenih, za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.
Aleksander Gadžijev, nekdanji učenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, je eden tistih redkih slovenskih poustvarjalcev, o katerih glasbeni svet govori v superlativih. Vrata v glasbeno elito mu je odprla odmevna zmaga na tekmovanja Hamamatsu na Japonskem leta 2015, svojo izjemnost je še utrdil z zmago na prestižnem mednarodnem tekmovanju Monte Carlo leta 2018. Razmišljujoče radoveden glasbenik intelektualne in kulturne širine, ki osvaja kritike in občinstvo z mojstrsko tehniko in interpretativno poglobljenostjo, je pred tednom prepričal tudi žirijo mednarodnega tekmovanja v avstralski prestolnici. Na tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, se je prijavilo na stotine pianistov, v finalu pa jih je zaigralo le 32. Absolutni zmagovalec tekmovanja pa je postal 26-letni goriški mojster črno-belih tipk, ki pa mu je žirija podelila še šest posebnih nagrad. »Prelepa zmaga, veliko koncertov v Avstraliji in ZDA, tudi koncerti z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergievim, pa zgoščenka za britansko založbo Decca, ki bo izšla že septembra in naslednje leto tudi za hyperion,« je ob prejemu še ene prestižne nagrade zapisal Aleksander Gadžijev, ki pa se je v teh dneh razveselil tudi svoje uvrstitve na slovitem mednarodnem tekmovanju v Varšavi, enemu redkih, ki je v celoti posvečeno delom enega samega skladatelja, v tem primeru Frederica Chopina. Na tekmovanje se je prijavilo 500 pianistov, na predtekmovanju jih je žirija izbrala 151, in med njimi je tudi Gadžijev, ki se bo za prestižno nagrado potegoval v začetku oktobra.
V prvem delu diptiha oddaj Dvogovori umetnic/umetnikov bosta sogovornika slikarka Tina Dobrajc in slikar Mito Gegič. Sta slikarja mlajše srednje generacije, dodobra uveljavljena v slovenskem in mednarodnem prostoru, ki poleg slikarstva umetniško ustvarjata tudi v gledališču in novih medijih. Srečali smo se na Loškem gradu v Škofji Loki, kjer živita in ustvarjata in se pogovarjali o njuni umetnosti in širše. V drugi oddaji, prihodnji teden, bosta gostji Sanja Grcić, modna oblikovalka in kostumografinja ter igralka Katarina Stegnar. Oddaji se povežeta v diptih s sklepnim delom prve, v kateri s Tino Dobrajc govoriva o motivih z njenih slik na kreacijah Sanje Grcić, druga oddaja pa se s to temo začne in k pogovoru poleg Sanje Grcić pritegne tudi Katarino Stegnar, ki te kreacije predstavlja na fotografijah in drugem promocijskem materialu za modno znamko firma by sanja. na sliki: fotografija iz videa Wrecking Ball, T. Dobrajc in M. Gegič, 2015, foto: Mito Gegič
Od danes do nedelje poteka že 9. mednarodni intermedialni festival na gradu Snežnik Plavajoči grad/Floating castle. Na njem bo na 14 odrih nastopilo več kot 120 skupin in 400 umetnikov, kar pomeni, da gre za največji festival Plavajoči grad doslej. Blaž Mazi
Pregled aktualnih glasbenih dogodkov festivala Europa cantat, ki letos poteka v slovenski prestolnici.
Izpostavljamo dva koncerta, ki ju bomo posredovali tudi na programu Ars. Ob 17h se bo v Cankarjevem domu začel koncert Zbora Slovenske filharmonije s programom, ki si ga bosta delila dva dirigenta, Gary Graden in Josep Vila i Casanas. V neposredni prenos na Arsu se Europa cantat ob 21h vrne s koncertom Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana. Zbor vodi Helena Fojkar Zupančič, osrednja gosta jutranje oddaje o festivalu.
Skupina Singer Pur že od začetka devetdesetih let prepričuje s svojim odličnim petjem zelo različne glasbe in programi, pogosto skrbno zastavljenimi okrog določene teme. Rdeča nit sporeda z naslovom Med vrtinci je glasba skladateljic - od Hildegarde iz Bingna do sodobne slovenske skladateljice Katarine Pustinek Rakar.
Tudi danes bo pestro! Najprej na festivalski televiziji, potem pa še na koncertu: V Raziskovalnem ateljeju, ki se bo na spletu začel ob pol poldne bo danes Tine Fris-Ronsfeld predstavila igre in vaje za prebijanje ledu, ki so namenjene zbliževanju oseb vseh starosti s pomočjo glasbe, petja in gibanja, po drugi uri pa se začnejo predavanja Pulse. Prvi predavatelj dr. Zvezdan Pirtošek je svoje predavanje naslovil Nevroznanost in umetnost: kako umetnost učinkuje na možgane, ob pol petih bo Jim Daus Hjernoe prikazal nove možnosti sodelovanja zborov v živo prek digitalnega omrežja s sistemom LoLa, ob 15:15 pa se začne predavanje Damijana Močnika in Inge Breznik z naslovom Navdihujoč zborovski sistem v Sloveniji in zborovska piramida v Zavodu sv. Stanislava, v katerem bosta predavatelja prestavila slovenski zborovski sistem, ki v svetu velja za unicum. Večerni koncert bo oblikovala nemška a capella zasedba Singer pur, ki jo sestavljajo sopranistka Claudia Reinhard, tenoristi Chistian Meister, Markus Zapp in Manuel Warwitz ter baritonista Jakob Steiner in Marcus Schmidl. Nekoliko nenavadna kombinacija glasov? V resnici gre za formulo za uspeh. Zasedba Singer Pur namreč ne pozna slogovnih zadržkov in izvaja vse, kar se izvesti da.
Neveljaven email naslov