Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po slovenski premieri na nedavno končanem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe si gledalci in gledalke na rednem sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže po Sloveniji lahko ogledajo celovečerni igrani prvenec režiserke Sare Kern. V Avstraliji živeča slovenska režiserka je film postavila v svojo novo domovino in ga oblikovala dvojezično: v igralsko zasedbo je poleg angleško govorečih igralk povabila igralca Gregorja Bakoviča in slovensko izseljenko v Avstraliji. Loti Kovačič je bila za vlogo Moje nagrajena z vesno za najboljšo igro na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož, Sara Kern pa z vesno za najboljšo režijo.
Med presežki domače filmske letine, ki jo Festival slovenskega filma nagrajuje z vesnami – nagradami, poimenovani po naslovni junakinji filma – najdemo še eno Vesno. V filmu režiserke in scenaristke Sare Kern ena od sester nosi njeno ime.
Dvajsetletna Vesna skupaj s slovenskim očetom (skrušeno ga igra Gregor Bakovič) in sestro Mojo [Mójo] živi v predmestju Melbourna. Noseča je in ne ve, kaj bi s tem: raje kadi, piše in recitira slam poezijo. Avstralska igralka Mackenzie Mazur v filmu bere svojo poezijo, kar močnim verzom, ki jih slišimo, daje dodatno težo. Videti je, da Vesni družina pri nepričakovanem dogodku ni v pomoč; prezaposlena je z zamolklo žalostjo, ki še ni našla načina, kako naj privre na svet. Družino je pred kratkim, kot izvemo kmalu, doletel drugi nepričakovan dogodek, drugi fokus filma. Mati je doživela prometno nesrečo in v njej izgubila življenje. Je šlo za nesrečo, morda za dejanje iz obupa, to je vprašanje, ki pekli družino. Eno življenje je ugasnilo, na vrata trka novo in oba dogodka pripadata temeljnim življenjskim stvarem, ki nam – pa naj si še tako domišljamo, kako smo pripravljeni nanje – spodmaknejo tla pod nogami. Poleg smrti in rojstva je Sara Kern v svoj prvenec vpletla tretji poudarek: prijateljstvo med sestrama – sestrstvo. Desetletna Moja prezgodaj prevzame breme odgovornosti v družini, ki beži pred njo. In to sta dve plati tako življenja kot filma, Vesna in Moja.
Po slovenski premieri na nedavno končanem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe si gledalci in gledalke na rednem sporedu izbranih kinematografov Art kino mreže po Sloveniji lahko ogledajo celovečerni igrani prvenec režiserke Sare Kern. V Avstraliji živeča slovenska režiserka je film postavila v svojo novo domovino in ga oblikovala dvojezično: v igralsko zasedbo je poleg angleško govorečih igralk povabila igralca Gregorja Bakoviča in slovensko izseljenko v Avstraliji. Loti Kovačič je bila za vlogo Moje nagrajena z vesno za najboljšo igro na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož, Sara Kern pa z vesno za najboljšo režijo.
Med presežki domače filmske letine, ki jo Festival slovenskega filma nagrajuje z vesnami – nagradami, poimenovani po naslovni junakinji filma – najdemo še eno Vesno. V filmu režiserke in scenaristke Sare Kern ena od sester nosi njeno ime.
Dvajsetletna Vesna skupaj s slovenskim očetom (skrušeno ga igra Gregor Bakovič) in sestro Mojo [Mójo] živi v predmestju Melbourna. Noseča je in ne ve, kaj bi s tem: raje kadi, piše in recitira slam poezijo. Avstralska igralka Mackenzie Mazur v filmu bere svojo poezijo, kar močnim verzom, ki jih slišimo, daje dodatno težo. Videti je, da Vesni družina pri nepričakovanem dogodku ni v pomoč; prezaposlena je z zamolklo žalostjo, ki še ni našla načina, kako naj privre na svet. Družino je pred kratkim, kot izvemo kmalu, doletel drugi nepričakovan dogodek, drugi fokus filma. Mati je doživela prometno nesrečo in v njej izgubila življenje. Je šlo za nesrečo, morda za dejanje iz obupa, to je vprašanje, ki pekli družino. Eno življenje je ugasnilo, na vrata trka novo in oba dogodka pripadata temeljnim življenjskim stvarem, ki nam – pa naj si še tako domišljamo, kako smo pripravljeni nanje – spodmaknejo tla pod nogami. Poleg smrti in rojstva je Sara Kern v svoj prvenec vpletla tretji poudarek: prijateljstvo med sestrama – sestrstvo. Desetletna Moja prezgodaj prevzame breme odgovornosti v družini, ki beži pred njo. In to sta dve plati tako življenja kot filma, Vesna in Moja.
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov