Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani.
Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala.
Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.«
Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.«
In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani.
Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala.
Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.«
Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.«
In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Prenos plenarnega predavanja Jurija Krpana s Kulturnega bazarja 2021.
Kultura je v procesu osamosvajanja Slovenije odigrala eno izmed ključnih vlog. Med najaktivnejšimi je bilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je od leta 1987 pa do osamosvojitve objavilo več kot šestdeset apelov, pozivov in protestov. Prehod v nov družbenopolitični sistem pa si težko prestavljamo tudi brez subkulture, še posebej skupine Laibach in panka. Kako pa je s kulturo po osamosvojitvi? Ali smo danes bolj kulturni kot leta 1991? Kulturne ponudbe je več, kulture v širšem pomenu besede pa manj.
V Komornem studiu bo nastopil kvartet saksofonistk Roya, v katerem igrajo virtuozne glasbenice iz Slovenije, Hrvaške in Poljske, ki so diplomantke glasbenih akademij v Ljubljani, Póznanju, Lyonu in na Dunaju ter nagrajenke vrste glasbenih tekmovanj. Nastanek kvarteta sta jeseni 2013 spodbudili ugledna slovenska saksofonistka Betka Bizjak Kotnik in saksofonistka Jovana Joka iz hrvaške Istre, ki sta profesorici saksofona na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. V kvartet sta pritegnili saksofonistko Petro Horvat iz Varaždina in poljsko saksofonistko Weroniko Partyko, ki prav tako poučujeta saksofon na ljubljanskih glasbenih šolah. Kvartet se je s samostojnimi koncerti predstavil na festivalih v Sloveniji, v Av-striji, na Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, v Srbiji in Franciji ter v Argentini, kjer je s svojimi vrhunski¬mi in temperamentnimi interpretacijami požel veliko navdušenja poslušalcev. Saksofonistke kvarteta Roya so se predstavile tudi na koncertih Foruma sodobne glasbe v Ljubljani in Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev v Slovenski filharmoniji, pripravljajo pa tudi tematske koncerte npr. glasbe v slogu tanga in tradicionalne glasbe z elementi ljudskega vokalnega izročila.
Roman Boruta Kraševca Agni, ki ga je izdalo Literarnoumetniško društvo Šerpa, bi bil lahko zgolj pripoved o klasičnem ljubezenskem trikotniku, a ji dodatne poudarke in barve dajeta še zorni kot najstnice in pogled domače živali - kunke. Prvinsko in nagonsko najbolj pride do izraza v dvojici eros-tanatos.
Tosca, mojstrovina skladatelja Giacoma Puccinija še vedno privablja najširše občinstvo po vsem svetu zavoljo svoje vizionarske prepletenosti političnega ozadja z neizprosno igro moči in čustev, so zapisali v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer bo nocoj premiera te opere o vzponu in padcu primadone. Pod režijo tretje letošnje premiere v ljubljanski operi se podpisuje Aleš Berger, scenograf je Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, dirigentsko vodstvo pa je zaupano Lorisu Voltoliniju.
26. Slovenski dnevi knjigi, vseslovenski festival, ki v številnih slovenskih mestih običajno poteka ob koncu aprila, je bil letos, tako kot še marsikaj, prestavljen na primernejši čas, namen ostaja enak: širjenje bralne kulture v neposrednem stiku z občinstvom. Program ostaja splet festivalskega in sejemskega dogajanja: dopoldne otroška in mladinska literatura, popoldne predstavitve najnovejših knjižnih izdaj z raznovrstnimi omizji, zvečer literarna branja in glasbeni dogodki, ob tem pa še stojnična prodaja. Poleg številnih slovenskih avtoric in avtorjev bo nastopilo še nekaj tujih gostov, med osrednjimi poudarki pa so tudi interaktivne oblike približevanja literature, kot so sodelovanje z galerijami, svetlobne postavitve ali likovne in fotografske razstave.
Do 20. junija bo v Kranju potekal igralski filmski festival Krafft, ki namerava v gorenjsko prestolnico, od koder so prišli ugledni filmski režiserji in igralci, spet pripeljati svetovne filmske presežke na področju igre, nadarjene in globalno prepoznavne igralce in igralke ter vrhunske strokovnjake in strokovnjakinje. Gre za prvi festival v širši regiji, ki se osredotoča na igralsko umetnost v avdiovizualni produkciji. Organizatorji so festival pospremili s sloganom: Življenje je igra.
Med slovenskim občinstvom je opera Madame Butterfly zelo priljubljena, o čemer pričajo tudi njene pogoste uprizoritve. V Mariboru se jih je doslej zvrstilo devet, predzadnja je bila v sezoni 2008/2009, zadnja pa prejšnji petek, 4. junija. Pod režijo te uprizoritve se podpisuje Pier Francesco Maestrini, ki ga mariborsko operno občinstvo že dobro pozna, dirigent je Stefano Romani, scenograf in oblikovalec videa Nicolás Boni, kostumograf pa Luca dall’ Alpi. Nocojšnji izvajalci bodo: Rebeka Lokar (Čo-Čo-San), Renzo Zulian (Pinkerton), Jaki Jurgec (Sharpless), Irena Petkova (Suzuki), Dušan Topolovec (Góro), Klavdija Kuzkin (Kate Pinkerton), Bogdan Stopar (Jamadori), Alfonz Kodrič (Bonec), Sebastijan Čelofiga (cesarjev komisar), Bojan Hinteregger (uradnik registrature) in Dada Kladenik (Butterflyjina mama).
“Slovenski center PEN je v desetletjih delovanja pomagal, opozarjal in reševal pisatelje, novinarje in disidente po svetu, zdaj je Slovenija tista, ki potrebuje pomoč,” je na 53. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu dejal Boris A. Novak, ki je v več jeziki prebral pesem Svoboda je glagol. Pisatelji in pisateljice so v četrtek pretresali aktualno dogajanje na okroglih mizah o prihodnosti svobode in pisateljih v akciji.
Neveljaven email naslov