Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025 želijo na Goriškem spodbujati razumevanje najbolj bolečih dogodkov na območju med Gorico in Novo Gorico. Razpravo o zgodovini somestja po drugi svetovni vojni je ta vikend oblikovalo šest priznanih italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Med drugim so izpostavili teme, ki jih širša javnost ne pozna dobro: zakaj je vlada v Rimu na to območje pošiljala ogromne količine denarja, kako je takratna ideologija vplivala na gradnjo Nove Gorice in kakšna je dediščina Zavezniške vojaške uprave, ki je med leti 1945 in 1947 delovala na širšem območju Goriške. Na predavanju je bila tudi Nataša Uršič.
Foto: Wikipedia
V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025 želijo na Goriškem spodbujati razumevanje najbolj bolečih dogodkov na območju med Gorico in Novo Gorico. Razpravo o zgodovini somestja po drugi svetovni vojni je ta vikend oblikovalo šest priznanih italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Med drugim so izpostavili teme, ki jih širša javnost ne pozna dobro: zakaj je vlada v Rimu na to območje pošiljala ogromne količine denarja, kako je takratna ideologija vplivala na gradnjo Nove Gorice in kakšna je dediščina Zavezniške vojaške uprave, ki je med leti 1945 in 1947 delovala na širšem območju Goriške. Na predavanju je bila tudi Nataša Uršič.
Foto: Wikipedia
Župančičeve nagrade so najvišja priznanja Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je prejel grafični oblikovalec Ranko Novak, nagrade za dveletno ustvarjanje pa igralka Ajda Smrekar, režiserka Urška Djukić in pisatelj Dušan Šarotar.
V ljubljanskem parku Tivoli se začenja 12. Festival radikalnih teles Spider, ki bo tudi letos ponudil tehten razmislek o globalnih kulturnih spremembah in poziciji človeka v njih. Kaj se v času, ko se je nad nas zgrnil digitalni oblak, dogaja s telesno prisotnostjo? Pod geslom "Nič nam ni treba!" se želi Spider obrniti stran od kulture nasilja, kulture lažnih novic, kulture izolacije in kulture izkoriščanja ter pogled usmeriti proti kulturi umetnosti.
Bi lahko govorili o estetiki industrijskih instalacij? Ali česa drugega, kar je v svoji obliki pogojeno predvsem ali v celoti s funkcijo? Akademski kipar Boštjan Drinovec zasuka perspektivo: njegove skulpture, ki spominjajo na mehanska telesa, kot so na primer vremenske merilne naprave, se sicer gibljejo in gledalcu dajejo vtis zapletene mehanike, vendar v resnici nimajo nobene prave vloge. Ali kot ob razstavi Nevidni sopotnik v Mestni galeriji Nova Gorica zapiše umetnostni zgodovinar Miha Colner, "gre njihovo delovanje povsem v prazno, v nič, kar pomeni, da ne proizvajajo ničesar materialnega, razen da skušajo delovati in prepričati s svojo vizualno podobo ter izpostaviti tisto nevidno, kar nas obdaja". Skulpture Boštjana Drinovca so dražljaj za razmislek o odnosu med človekom, tehnologijo in naravo ter posledicah in koristih za eno ali drugo stran. Ob tem se seveda vsaj posredno izluščita pojma ekologije in ekonomije. Na razstavo Nevidni sopotnik v Mestno galerijo Nova Gorica, kjer si lahko ogledate še video praktičnih eksperimentov iz narave s pravim vetrom, lahko vstopite tudi na daljavo s spletno aplikacijo Observatorij. Foto: Žiga Bratoš
V Kranju te dni poteka 3. mednarodni igralski filmski festival ali krajše Krafft. Odprtje festivala je pospremila lepa novica za kranjsko filmsko občinstvo: skupaj s festivalom Krafft so odprli prenovljeni kino v centru gorenjske prestolnice: Mojkino Kranj. V kinu s tremi dvoranami, ki so ga prenovili s pomočjo zasebne investicije, je gostovala slovenska filmska zvezda z večdesetletno mednarodno kariero: Špela Rozin, ki je tudi prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo na področju filmske igre. Foto: Ivian Kan Mujezinović
Meta Kušar, pesnica in esejistka, je na 22. Lirikonfestu prejela nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni opus za odrasle. Objavila je šest pesniških zbirk z naslovi Madeira, Svila in lan, Ljubljana, Jaspis, Vrt in Zmaj; nekatere so prevedene v tuje jezike. Leta 2022 je pri Mladinski knjigi izšla antologija njene poezije z naslovom Vse od prej. Pred dvajsetimi leti je Meta Kušar dobila Schwentnerjevo nagrado, leta 2012 Rožančevo za eseje Kaj je politično ali ura ilegale, leta 2015 Veronikino nagrado za pesniško zbirko Vrt. V letu, ko praznuje Meta Kušar sedemdeset let, je prejela torej še velenjico – čašo nesmrtnosti. Tadeja Krečič je pesnico pred odhodom v Velenje obiskala v njeni trnovski hiši.
Na velikem odru ljubljanske Drame bo nocoj zaživela še zadnja premiera v tej sezoni. Striček Vanja je po besedah režiserja Janusza Kice ena od najbolj zagonetnih in vznemirljivih dram velikana ruske dramatike Antona Pavloviča Čehova. Igro je na novo prevedla Tatjana Stanič, dramaturginja je Mojca Kranjc.
Prihodnost mariborske kulture in njenih ustvarjalcev je zaradi finančnih težav mariborske občine precej negotova. Županova ekipa je javne kulturne zavode že prejšnji teden uradno seznanila z rezi tudi na tem področju, te dni pa so se predstavniki zavodov sestali še z županom. S kulturniki se je pogovarjala Sara Zmrzlak.
Bliža se poletje in z njim številne priložnosti za ogled filmov pod milim nebom. V ljubljanskem Kinodvoru poletno sezono tradicionalno začenjajo z letnim kinom na Kinodvorišču. Tako je tudi v letu, ko v javnem zavodu na Kolodvorski ulici 13 v Ljubljani praznujejo stoletnico kina ter ob tem še dve obletnici: dvajsetletnico art kina in petnajsto obletnico mestnega kina. Kinodvorišče, letni kino v sosednjem atriju Slovenskih železnic, odpirajo s premiero dokumentarca Poletje ’91 režiserja Žige Virca. Dokumentarni film Poletje ’91 je nastal z iskalno akcijo, s katero so v produkcijski hiši Studio Virc prebivalce Slovenije povabili, naj jim pošljejo domače videoposnetke iz osamosvojitvenega obdobja. Pobuda za iskalno akcijo je bil razpis ob 30. obletnici samostojne republike, ki smo jo obeleževali pred dvema letoma. Poziv k sodelovanju je naplavil več kot sto ur gradiva. Prispevalo ga je več kot šestdeset posameznikov in institucij, med njimi naša radiotelevizijska hiša z bogato videoteko. In kakšna je bila avtorska intenca filmske ekipe? Gledalcem želijo ponuditi svež, lahko bi rekli neobremenjen in bolj izkustven kot didaktičen vpogled v duh časa med letoma '90 in '92, pojasnjuje režiser Žiga Virc. Dokumentarec prepleta domače posnetke, ki segajo vse od porok, zabav in dopustov do arhivskih posnetkov plebiscita in desetdnevne vojne. Nekateri politiki, ki danes kar tekmujejo v (samo)pripisovanju, celo poveličevanju svojih zaslug, so na posnetkih prisotni, vendar niso v ospredju. V ospredju so ljudje, ki so tedaj zavzeto in z vznemirjenjem doživljali prelomne čase. Foto: Prizor iz filma Poletje '91
Kakršna koli ustvarjalnost v slovenščini na neki način temelji na Primožu Trubarju, ki je prvi pisal v našem jeziku. In kaj je pri Trubarju še danes tako aktualno? Tako, kot je želel on v svojih knjigah širiti bralno kulturo med prebivalstvom, ki si v resnici slovenskega branja sploh ni želelo, smo tudi danes pred podobnim izzivom, kako ohranjati bralno kulturo, ki se bori s poplavo hitrih informacij, polnih zvočnih in vizualnih učinkov, opozori jezikoslovec in literarni zgodovinar dr. Kozma Ahačič. Vodnikova domačija, ki začasno gostuje v Trubarjevi hiši literature, je za ob 19-ih napovedala predavanje jezikoslovke dr. Alenke Jelovšek o reformaciji in protestantizmu v času Trubarja, pripravili pa so tudi sprehod po Trubarjevi in protestantski Ljubljani pod vodstvom dr. Luka Vidmarja. Na Trubarjevi domačiji na Rašici pa bodo tradicionalni literarni dogodek Dom v jeziku, pod scenarij katerega se podpisuje dr. Kozma Ahačič, povezali nagrajeni sodobni slovenski literati: Uroš Zupan, Roman Rozina, Mojca Kumerdej, Franci Novak, Nataša Velikonja in Maša Ogrizek. Foto: Boštjan Podlogar / Trubarjeva domačija
V Narodni galeriji v Ljubljani so podelili Steletovo nagrado in priznanja za leto 2022, ki so namenjena delu in dosežkom na področju konservatorstva in restavratorstva. Slovensko konservatorsko društvo je nagrado za življenjsko delo namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu za izjemne dosežke na področju ohranjanja in promocije kulturne dediščine doma in po svetu, podelili pa so tudi štiri priznanja. "Kulturna dediščina zame ni le poklic, ampak poslanstvo", pravi magister Gojko Zupan in to je razvidno tudi iz njegovega obsežnega in vsestranskega življenjepisa. Deloval je kot odgovorni konservator, skrbel za javne spomenike, s kolegoma izdelal topografijo Kočevskih cerkva, pokopališč in kočevarskih vasi. Sodeloval je pri zaščiti in urejanju področja povojnih grobišč, in kot pravi, je pri tem ključno vodilo pieteta. Na Ministrstvu za kulturo, kjer je zaposlen še danes, je med drugim sodeloval pri vzpostavitvi registra nepremične kulturne dediščine, ki je namenjen tudi širši javnosti. Podobno velja za njegova prizadevanja za vidnost in prepoznavnost dediščine, med drugim v turizmu in izobraževanju. Poudarja pomen stabilnih okvirov delovanja, ekipe sodelavcev ter opozarja, da to delo pogosto ni vidno. Poleg nagrade za življenjsko delo so podelili štiri Steletova priznanja – več o nagrajencih lahko izveste tudi na razstavi v avli ministrstva za kulturo. Foto: Grega Žorž
Na konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki se je zaključila sinoči v Cankarjevem domu, so prvič predstavili obsežno dvojezično antologijo Moj sosed na oblaku - Slovenska lirika 20. in 21. stoletja. Izšla je v zbirki eminentnih evropskih antologij, kar je velik poklon slovenski poeziji. Delo bo ena izmed osrednjih knjig na letošnjem častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Direktor sejma Juergen Boos je povedal: Dolgo smo si želeli, da bi lahko enkrat v središče Frankfurta postavili poezijo. Iskanje nas je privedlo do dežele, ki pooseblja poezijo: to je Slovenija. Izid antologije je dokaz, da smo šli po pravi poti, čeprav je bilo nekaj ovinkov. A uspelo nam je in danes stojimo tu. Vemo, da nas v Frankfurtu čaka odličen program (foto: Katja Kodba).
Ljubljana ta konec tedna gosti spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo. Gre za izjemen dogodek, saj še nikoli doslej ni bilo pri nas hkrati toliko vodilnih nemških literatov, jezikoslovcev in publicistov. Sinoči so nemški in slovenski akademiki razpravljali na temo jezika in kulture v času krize identitet. Predsednik akademije Ernst Osterkamp je o izzivih na tem področju povedal: Varovati se moramo neke vrste pavšalnega kulturnega pesimizma, ki ne vodi nikamor. V umetniškem sistemu se vedno nekaj spreminja in vedno na novo izoblikujemo in definiramo, kaj je res relevantno. Morda se bo res zgodilo, da se bo literatura na splošno na nek način umaknila v ozadje, po drugi strani pa se bodo pojavili, lahko bi rekel, obsedeni posamezniki, ki si življenja brez literature sploh ne bodo znali predstavljati. Razvijajo nove oblike ustvarjalnosti, morda v nakladi 100 izvodov, a tako je deloval že Stefan George na prelomu stoletja. To ni nič novega in podleganje kulturnemu pesimizmu ne bo kaj dosti koristilo (foto:Katja Kodba).
Joannes Antonius Scopoli je postavil temelje naravoslovne znanosti na Slovenskem. Različne naravoslovne ustanove v Sloveniji so zato združile moči in pripravile številne dogodke ob obletnici. V Prirodoslovnem muzeju so odkrili Scopolijev doprsni kip, Pošta Slovenije je izdala njegovo osebno znamko, v Idriji, v kateri je Scopoli služboval v tamkajšnjem rudniku, pa je bil mednarodni strokovni posvet. Foto (izrez): Wikipedia
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil sinoči pogovor z enim od najbolj prepoznavnih nemških avtorjev, filozofom Rüdigerjem Safranskim. Dogodek so pripravili na večer pred spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki jo ta konec tedna gosti Ljubljana. Safranski je razmišljal o nekaterih temeljni problemih sodobne družbe, kot so pomanjkanje časa in izzivi umetne inteligence (foto: EPA).
V mariborskem gledališču se začenja Borštnikovo srečanje. V prvem delu bo ponudil pester spremljevalni program, po petkovem uradnem odprtju festivala pa se bo v soboto začel še tekmovalni program z dvanajstimi uprizoritvami slovenskih gledališč. Festival se bo končal v nedeljo, 18. junija, s podelitvijo Borštnikovih nagrad in Borštnikovega prstana prvakinji mariborske Drame Nataši Matjašec Rošker. Foto: Borštnikovo srečanje (detajl fotografije)
Postprodukcija filmov in drugih avdiovizualnih del se začne, ko je snemanje končano. Ključni člen postprodukcije je montaža, ki lahko ustvari poseben filmski čas in ritem. Delo montažerja so prejšnji teden osvetlili nekateri izmed govornikov na 1. mednarodnem simpoziju oblikovanja vizualnih in zvočnih podob z naslovom Fade In v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pred mikrofon smo povabili srbsko montažerko Jelico Đokić in njeno hrvaško kolegico Višnjo Skorin. Montažerka Jelica Đokić, članica Evropske filmske akademije, je na simpoziju Fade In predstavila proces nastajanja še svežega celovečernega animiranega dokumentarnega filma Avanture karikature, ki je marca v Beogradu doživel svetovno premiero. Film režiserke in animatorke Vere Vlajić raziskuje zgodovino karikatur in medijev, ki so jih na področju nekdanje Jugoslavije objavljali vse od srede 19. stoletja do danes, in med njimi je kultni, danes žal ugasli humoristični časopis v slovenščini – Pavliha. Jelica Đokić pri montaži dokumentarcev poudarja poseben pomen začetka in konca: "Za dokumentarni film velja, da se ustvari v montaži. Ni si ga mogoče vnaprej zamisliti, kot pri igranem filmu, kajti šele med pregledovanjem gradiva ga montažer začne sestavljati v glavi: domisli se vrstnega reda, tega, s čim je najbolje začeti in s čim končati. Srednji del se vedno nekako zgodi … Mislim celo, da je začetek lahko nekoliko dolgočasen. Zakaj? Gledalec ali poslušalec najprej ne ve, kaj ga čaka, in je bolj potrpežljiv. Pozneje teže računamo na njegovo potrpežljivost. Konec pa je vsaj zame vedno najpomembnejši, saj z gledalci ostane tudi pozneje. Zadnji vtis, ki ga gledalec odnese s sabo, je tisto, kar ste mu s filmom dali. To je tudi razlog, zakaj me grozno žalosti, da na televizijah pogosto odrežejo odjavne špice. Gledalcu prav odjavna špica daje čas, da film doživi." Montaža velja za zadnjo fazo pisanja scenarija in to pri dokumentarnem filmu še bolj velja, dodaja hrvaška montažerka in univerzitetna predavateljica Višnja Skorin. Nekateri režiserji ustvarjalni prispevek kolegov montažerjev priznavajo ne le načelno, ampak jih dosledno navajajo kot soscenariste. Višnja Skorin je razmišljala o tem, zakaj ni dobro, da režiserji filme montirajo sami: "Kadar govorimo o dokumentarnem filmu, ima montažer pomembno soavtorsko, soscenaristično vlogo. Večina ustvarjalnih dokumentarcev se v montaži namreč spremeni; postanejo novi filmi. Prav to pa se pri igranem filmu ne sme zgoditi, kajne? Glavni razlog, zakaj priporočam, da režiserji, predvsem tisti, ki znajo montirati in obvladajo programsko opremo, k sodelovanju povabijo montažerja, je to, da morajo vzpostaviti dialog. Potrebujejo namreč sveže oči, ki bodo šele znale opaziti, kaj posneto gradivo v resnici omogoča. Dober montažer bo znal izkoristiti vse možnosti, ki jih gradivo ponuja; drugače je z režiserjem, ki je bil na snemanju in je zelo intimno navezan na posnetke in na nastopajoče. Morda vidi celo nekaj, kar se je na snemanju dogajalo, vendar kamera tega žal ni ujela. Zato je montažer prvi gledalec. Zelo je objektiven, na neki način je preizkusni gledalec." Če režiser sodelavcu montažerju dodeli in prizna soavtorsko vlogo, ubije dve muhi na en mah, ugotavlja Višnja Skorin: najverjetneje bo nastal boljši film. Ob tem je priznanje soavtorstva več kot simbolično; povezano je s plačilom nadomestil, do katerega so (v okoljih z urejeno avtorsko zakonodajo) upravičeni soavtorji avdiovizualnih del.
Legendarnega saksofonista in komponista. ki je preminul marca letos, se bomo spomnili v nedeljo, ko bo v ljubljanski Cukrarni nastopil Big Band RTV Slovenija. Vodil ga bo ugledni švedski dirigent, komponist in aranžer Mats Holmquist, ki bo v ljubljano prinesel svoje priredbe skladb slovitega Shorterja. Shorter je ena od osrednjih jazzovskih osebnosti zadnjega pol stoletja. Kot saksofonist in tudi kot komponist je usodno zaznamoval razvoj jazza. Najprej v zasedbi Arta Blakeya The Jazz Messengers, potem v kvintetu Milesa Davisa. Na povsem novo glasbeno pot je stopil z ustanovitvijo kultne skupine Weather Report. Med njegove najbolj znane kompozicije sodijo Footprints, Nefertiti, Pinocchio, The Three Marias, Ju Ju, Infant Eyes, Black Nile, E.S.P., Speak No Evil, Yes Or No. Wayne Shorter je prejel kar 12 nagrad Grammy.
V ljubljanski Cukrarni so pripravili prav poseben literarno-glasbeni dogodek. Založba Beletrina je z njim obeležila jubilej svojih dveh prepoznavnih avtorjev in sodelavcev: Aleša Štegra in Jurija Hudolina, ki oba v teh majskih dneh praznujeta 50. rojstni dan. Ob tej priložnosti je založba Beletrina med bralce poslala njuni novi knjigi: Jurij Hudolin je izdal roman Čas lepih žensk, Aleš Šteger pa je med platnicami znova zbral 12 besedil in številne fotografije, ki so nastajale zadnjih 12 let med njegovim projektom spontanih, nerevidiranih 12-urnih pisanj na različnih lokacijah po svetu z naslovom Na kraju zapisano. Foto: Beletrina
V Centru in galeriji P74 v Ljubljani so včeraj odprli razstavo nominirancev za nagrado skupine OHO in razglasili prejemnico te osrednje nagrade za mlade vizualne umetnike pri nas. To je postala Ana Likar, ki je prepričala s temo čarovniških procesov, poleg nje pa so bili nominirani še Nik Erik Neubauer, Maja Bojanić ter Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič. "Prepričal nas je projekt, ki odpira vprašanja zgodovinjenja in na izviren način spregovori o zamolčanih temah ter se pri tem nevsiljivo navezuje na feministični diskurz, ki korenini v lokalnih zgodbah iz daljne preteklosti," so člani žirije zapisali v utemeljitvi nagrade. Delo Ane Likar se obrača k čarovniškim procesom in poskuša misliti manko perspektive obtoženih, navezuje pa se tudi na muzejske kontekste. Umetnica si želi, da prevprašamo pojem čarovništva. Osnova za izbor zmagovalca je sicer razstava, na kateri se štirje finalisti predstavijo z novimi deli. Ta imajo letos zanimiva konceptualna izhodišča in vsebinsko domišljene poudarke, član žirije, Marko Košan pa o prijavljenih delih in finalistih pove še, da prednjači preizpraševanje umetnostnega sistema. Nagrada, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., prejemniku med drugim omogoči rezidenčno bivanje v New Yorku, razstava vseh nominirancev pa bo v Centru in galeriji P74 na ogled do 10. junija. Foto: Dejan Habicht, arhiv Centra in galerije P74
Začela se je 19. izvedba Knjižnice pod krošnjami, ki prav vsem ponuja možnost, da v poletnih mesecih vsak dan na zelenih javnih površinah berejo izbrane knjige. Tokratna izvedba prinaša šestnajst krajev oziroma triindvajset bralnih otokov, razporejenih po prestolnici, širom Slovenije in v zamejstvu. Projekt podpirajo nevladne organizacije, javni zavodi, občine in zasebni pobudniki, pomembno vlogo pa imajo tudi slovenske založbe, ki projekt z donacijami knjig podpirajo od samega začetka. Organizatorji veliko pozornost namenjajo izboru kvalitetne literature, s katero k branju nagovarjajo vse starostne skupine. Čeprav je projekt namenjen predvsem branju, prinaša tudi nekaj dogodkov, ki bodo potekali vse poletje na lokacijah bralnih otokov. Za te skrbijo lokalne partnerske organizacije s svojimi podporniki in ekipami. Bralni otoki se razlikujejo po obsegu in vsebinah, vsem pa je skupna ljubezen do branja in knjig. Foto: Gaja Naja Rojec, zavod Divja misel
Neveljaven email naslov