Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je Nora zaloputnila z vrati, zapustila moža in tri otroke, se je stresla vsa Evropa. Tako na spletni strani Mestnega gledališča Ljubljanskega napovedujejo nocojšnjo premiero znane drame Henrika Ibsena – Nora. Naslovna junakinja je v naši zavesti prva feministka, njen odhod je ob nastanku besedila povzročil škandal. Kaj pa nam njena zgodba pripoveduje danes, skoraj stoletje in pol pozneje?
Zgodba o Nori je dobro poznana. Nora in Torvald Helmer na videz živita popolno življenje, kot ga pričakuje družba 19. stoletja. Imata tri čudovite otroke, on je uradnik v banki, ona pa naredi vse, da bi bil on srečen. Zaradi ljubezni do moža je pred leti celo ponaredila njegov podpis in si izposodila denar za potovanje, ki naj bi rešilo Torvaldovo življenje. Ko grozi, da bo njena skrivnost izdana, ji mož obrne hrbet. Pomembnejša kot ljubezen do žene mu je njegova čast. Ženske si sicer danes denar lahko izposodimo v svojem imenu, a družba je še vedno patriarhalna, se strinjata dramaturginja Petra Pogorevc in režiserka Nela Vitošević, ki pravi: "Odločitev ženske, da zapusti moža ali še huje – otroke, je še danes zelo stigmatizirana. Redkokdo se vpraša, kakšni so bili razlogi in obsojane so bolj kot moški v enaki situaciji. V različnih podpornih skupinah na spletu ženske delijo svoje izkušnje – družba jih obsoja, češ da so zanemarile svoje primarne dolžnosti. Zato moramo o tem govoriti in spremeniti naše razmišljanje, da bi lahko spoštovali različne odločitve."
Nela Vitošević v svojih predstavah tudi sicer pogosto razpira teme razmerij moči med spoloma in človeške osamljenosti, zato je ni presenetilo, ko jo je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor povabila k režiji Nore. Da bi zgodbo približali sodobnemu gledalcu, pa sta se z dramaturginjo odločili izpustiti nekatere podrobnosti, ki so izrazito odsevale 19. stoletje: "Odločili sva se, da besedilo očistiva teh očitnih časovnosti in izpostaviva predvsem probleme likov, ki se dotikajo stigmatizacije žensk in iskanja individualne svobode kot problema eksistencializma. V adaptaciji pa sem nato dodala dele, v katerih zgodbi sledimo skozi Norino poznejše spominjanje. Pomembno se mi je zdelo, da iz njenega zornega kota vidimo, kaj se ji je dogajalo, skozi kakšne procese je šla in zakaj je zapustila svoj zakon. Mislim, da sem tako spojila klasični in sodobni vidik in v prvi plan postavila teme, s katerimi se občinstvo lažje poveže."
Ajda Smrekar v vlogi Nore pravi, da je psihološki razvoj njene junakinje postopen, hkrati pa, da nikoli ni bila navajena drugačnega življenja, saj je oče z njo ravnal enako. Norinega moža, Torvalda Helmerja niso želeli prikazati kot enoznačnega negativca, temveč je tudi on jetnik svoje družbene funkcije. »Lahko bi ga zagovarjal na sodišču,« je o liku, ki ga igra, povedal Matej Puc. Tudi igralci Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jurij Drevenšek so izpostavili večplastnost svojih likov, ki so jim bili v izziv. Zgodba torej svoj naboj ohranja še danes. Če pa je Ibsenova drama dobro znana – bilo naj bi celo drugo najbolj uprizarjano delo po Hamletu – pa je manj znano, da je pisatelj lik ustvaril na podlagi resnične zgodbe in osebe. Laura Kieler je bila družinska prijateljica, ki je tudi sama pisala. Ko si je za moževo okrevanje skrivaj izposodila večjo vsoto in se znašla v dolgovih, ji je slavni pisatelj obrnil hrbet, njeno življenjsko stisko pa uporabil za svoje delo. Kot je v gledališkem listu zapisala Petra Pogorevc, gre torej tudi za zgodbo o tem, kako zlahka je bilo in žal tudi ostalo mogoče žensko usodo prezreti, jo brez privoljenja uporabiti in nenazadnje tudi unovčiti.
Foto: MGL, Peter Giodani, izrez fotografije
Ko je Nora zaloputnila z vrati, zapustila moža in tri otroke, se je stresla vsa Evropa. Tako na spletni strani Mestnega gledališča Ljubljanskega napovedujejo nocojšnjo premiero znane drame Henrika Ibsena – Nora. Naslovna junakinja je v naši zavesti prva feministka, njen odhod je ob nastanku besedila povzročil škandal. Kaj pa nam njena zgodba pripoveduje danes, skoraj stoletje in pol pozneje?
Zgodba o Nori je dobro poznana. Nora in Torvald Helmer na videz živita popolno življenje, kot ga pričakuje družba 19. stoletja. Imata tri čudovite otroke, on je uradnik v banki, ona pa naredi vse, da bi bil on srečen. Zaradi ljubezni do moža je pred leti celo ponaredila njegov podpis in si izposodila denar za potovanje, ki naj bi rešilo Torvaldovo življenje. Ko grozi, da bo njena skrivnost izdana, ji mož obrne hrbet. Pomembnejša kot ljubezen do žene mu je njegova čast. Ženske si sicer danes denar lahko izposodimo v svojem imenu, a družba je še vedno patriarhalna, se strinjata dramaturginja Petra Pogorevc in režiserka Nela Vitošević, ki pravi: "Odločitev ženske, da zapusti moža ali še huje – otroke, je še danes zelo stigmatizirana. Redkokdo se vpraša, kakšni so bili razlogi in obsojane so bolj kot moški v enaki situaciji. V različnih podpornih skupinah na spletu ženske delijo svoje izkušnje – družba jih obsoja, češ da so zanemarile svoje primarne dolžnosti. Zato moramo o tem govoriti in spremeniti naše razmišljanje, da bi lahko spoštovali različne odločitve."
Nela Vitošević v svojih predstavah tudi sicer pogosto razpira teme razmerij moči med spoloma in človeške osamljenosti, zato je ni presenetilo, ko jo je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor povabila k režiji Nore. Da bi zgodbo približali sodobnemu gledalcu, pa sta se z dramaturginjo odločili izpustiti nekatere podrobnosti, ki so izrazito odsevale 19. stoletje: "Odločili sva se, da besedilo očistiva teh očitnih časovnosti in izpostaviva predvsem probleme likov, ki se dotikajo stigmatizacije žensk in iskanja individualne svobode kot problema eksistencializma. V adaptaciji pa sem nato dodala dele, v katerih zgodbi sledimo skozi Norino poznejše spominjanje. Pomembno se mi je zdelo, da iz njenega zornega kota vidimo, kaj se ji je dogajalo, skozi kakšne procese je šla in zakaj je zapustila svoj zakon. Mislim, da sem tako spojila klasični in sodobni vidik in v prvi plan postavila teme, s katerimi se občinstvo lažje poveže."
Ajda Smrekar v vlogi Nore pravi, da je psihološki razvoj njene junakinje postopen, hkrati pa, da nikoli ni bila navajena drugačnega življenja, saj je oče z njo ravnal enako. Norinega moža, Torvalda Helmerja niso želeli prikazati kot enoznačnega negativca, temveč je tudi on jetnik svoje družbene funkcije. »Lahko bi ga zagovarjal na sodišču,« je o liku, ki ga igra, povedal Matej Puc. Tudi igralci Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jurij Drevenšek so izpostavili večplastnost svojih likov, ki so jim bili v izziv. Zgodba torej svoj naboj ohranja še danes. Če pa je Ibsenova drama dobro znana – bilo naj bi celo drugo najbolj uprizarjano delo po Hamletu – pa je manj znano, da je pisatelj lik ustvaril na podlagi resnične zgodbe in osebe. Laura Kieler je bila družinska prijateljica, ki je tudi sama pisala. Ko si je za moževo okrevanje skrivaj izposodila večjo vsoto in se znašla v dolgovih, ji je slavni pisatelj obrnil hrbet, njeno življenjsko stisko pa uporabil za svoje delo. Kot je v gledališkem listu zapisala Petra Pogorevc, gre torej tudi za zgodbo o tem, kako zlahka je bilo in žal tudi ostalo mogoče žensko usodo prezreti, jo brez privoljenja uporabiti in nenazadnje tudi unovčiti.
Foto: MGL, Peter Giodani, izrez fotografije
Na ministrstvu za kulturo bo potekalo srečanje, na katerem bodo iskali alternative za prenovo Plečnikovega stadiona v okviru projekta Bežigrajski športni park, ki naj bi v celoti stal 240 milijonov.
Potem ko se je zdelo, da je po 12 letih pot prenovi Plečnikovega stadiona, ki jo vodi podjetnik Joc Pečenik, odprta, se zdaj ponovno iščejo možnosti za drugačno rešitev. Večji del stroke se je na Odboru za kulturo v Državnem zboru poenotil, da bo projekt Bežigrajski športni park Plečnikov stadion uničil. Strokovne službe na Ministrstvu za kulturo pa iščejo vse možnosti, da bomo izvedli dejansko obnovo, ne pa novogradnje Plečnikovega stadiona, je povedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc. Vir fotografije: BoBo
»Glasba je čas, ki ga v svoji začasnosti ukrademo večnosti,« pove fotograf in filozof dr. Evgen Bavčar, trojni doktor, častni znanstvenik Inštituta za kritične študije v Mehiki in v istem inštitutu tudi direktor laboratorija za nevidno. Je tudi vitez francoske legije časti in častni občan Evrope, razglašen leta 2016. Kot gostujoči profesor je predaval na evropskih in ameriških univerzah o estetiki in problematiki slepih, danes pa nas bo s svojimi glasbenimi spomini popeljal v svet Vaše mladosti, mladosti naših staršev, dedkov in babic, pa tudi v svet s sončno krajino navdihnjene glasbe – ali kot je povedal dr. Bavčar: »Glasbe, ki sem si jo posnel na magnetofon, glasbe, ki je kot antidrepresiv.« Govorili bomo o svetu absolutnega poslušanja, pa tudi o dostopnosti slepih do drugih, v svetu vizualnega usidranih umetnosti, o izkušnjah ‘pogleda od blizu’. Z besedami dr. Bavčarja: »Imel sem možnost, da sem v Rimu tipal kip Mojzesa od Michelangela. Izkušnja je bila tako močna, da sem jokal.« Na fotografiji: dr. Evgen Bavčar (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov