Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano.
Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y.
Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec:
"Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …"
Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović:
"Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …"
Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem.
Foto: Kulturni center Kočevje
Prejšnji teden je v ljubljanskem Cineplexxu premiero doživel celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja in scenarista Luka Mihailovića. Režiser je ob premieri črno-bele kriminalne drame o nekdanjem zaporniku, ki mora znova poiskati svoje mesto pod soncem, skupaj z ekipo obiskal Ljubljano.
Indigo kristal v naslovu združuje oznaki za generaciji današnjih najstnikov oziroma mlajših odraslih, za indigo generacijo, ki je v Srbiji še doživela vojno po razpadu nekdanje skupne republike, in za generacijo kristal, ki se je rodila po vojni in je z njo – vsaj neposredno – manj obremenjena. Z glavno moško vlogo Vuka, ki ga igra Miodrag Radonjić (videli smo ga v regionalni uspešnici, v trilerju Južni veter), film Indigo kristal vključuje tudi starejše pripadnike generacije Y.
Scenarist in režiser filma je Luka Mihailović, ki šele končuje beograjsko filmsko akademijo. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je to njegov diplomski film, kar je obetaven začetek za mladega avtorja, ki se je rodil v Šabcu, mestu v zahodni Srbiji na bregu Save s približno 60.000 prebivalci, in v Šabac je postavil tudi svoj celovečerni igrani prvenec:
"Šabca se spominjam kot starega industrijskega mesta, spominjam se sive Zorke, kemijskega podjetja, ki je spuščalo velike količine dima iz dimnikov … Potem sem odšel študirat v Beograd in po nekaj letih sem se znova vrnil v mesto. Naletel sem na norišnico: pisani trg, instalacije, skulpture, ki mestu dajejo povsem drugačno podobo od tiste iz mojega otroštva. Danes je videti »kot šminka«. Trenutek, ko sem se vprašal, ali sem postal tujec v svojem mestu ali pa je mesto tujec in sem sam ostal enak; vprašanja, ali se je spremenilo samo nekaj ali vse, to so vprašanja in občutki, ki so spodbudili nastanek filma: zgodbo o povratniku, ki ne ve, pri čem je; ne ve, ali še vedno ima svoje stare prijatelje ali ne …"
Luka Mihailović dodaja, da je Indigo kristal, če postavimo v oklepaj ves kriminalni trušč in napetost, ki izhaja iz tega, predvsem film o odraščanju. In kaj je zanj odraščanje, Luka Mihailović:
"Odraščanje se zgodi v trenutku, ko spoznate, da vse, kar ste se učili – tudi o morali ste se učili, predvsem o tisti v idealnih okoliščinah in razmerah – kadar vas življenje udari z vso silo, ne drži popolnoma. Odraščanje se zgodi, ko spoznate, da ni nič tako, kot govorijo, da je. Vuk to dojame šele na koncu filma. On je pasiven lik in celo ko osvoji Majo, prijateljico, ki je nikoli prej ni uspel imeti in zdaj jo ima, ona bolj spodbuja njega. On je pasiven lik in ko se na koncu odloči, da vendarle nekaj stori, je to v popolnem nasprotju z njim, kot ga poznamo gledalci. To je trenutek, ko spozna, da ne more več samo klečati …"
Svoboda ni to, da delaš, kar želiš; svoboda je, da ne delaš, česar nočeš – tako jo v enem od dialogov opredeli film, in to je ključ do nove življenjske poti Vuka, nekdanjega preprodajalca drog, ki po prihodu na »svobodo« neuspešno išče redno in običajno službo, kot jo imajo njegovi bolje socializirani vrstniki in vrstnice, hkrati pa Vuk opazuje mlajšega brata svojega pokojnega prijatelja, kako brzi po njuni poti preprodajanja drog. Zanju se je v enem primeru končala z zaporom in v drugem s smrtjo. Vuk želi preprečiti, da ponovi njuno napako, in pri tem hočeš-nočeš najde svoje mesto pod soncem.
Foto: Kulturni center Kočevje
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov