Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na današnji dan pred 30 leti se je poslovil eden od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenske kinematografije, France Štiglic. Režiral se je prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji. Na skoraj 40-letni umetniški poti je ustvaril 15 celovečercev, pet TV serij, več kratkih in dokumentarnih filmov ter obzornikov. Okroglo obletnico bodo obeležili nocoj v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel v Prekmurju leta 1984.
France Štiglic, eden od pionirjev slovenskega filma; nominiran za tujejezičnega oskarja in cansko zlato palmo, tudi profesor in dekan AGRFT-ja ter minister za kulturo, se je rodil leta 1919 v Kranju, kjer je prvič srečal s filmsko umetnostjo. Pred štirimi desetletji se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom takole spominjal tega obdobja:
"Oče je prinesel domov dva aparata, ki sta bila za tisti čas imenitna. S prvim, manjšim, smo projicirali barvne slike s podolgovatih plošč, na katerih je bilo pet trenutkov nekega dogodka, na primer žabjega skoka z listov v vodo. Drugi, večji aparat, pa je bil pravi projektorček, čeprav le igrača za 35-milimetrski film; seveda nemi. Poganjati ga je bilo treba z ročico tako kot so v tistem času vrteli filmske kamere. Imel je dimnik, skozi katerega je izpuhtevala vročina žarnice ali pa tudi sveče, če ni šlo drugače. Za filmsko predstavo pa je bil največji problem seveda filmski trak. Nanj smo prežali v kinu v Narodnem domu in v kinu Talija, pravzaprav na sličice, ki so jih operaterji izrezovali, kadar so lepili film, če se je utrgal. Včasih smo tako prišli tudi do daljšega konca; takrat je bil še posebej srečen dan. Te koščke smo potem zlepili, kakor je pač naneslo, tako da je nastal kolaž najbolj smešnih, najbolj dramatičnih prizorov, v katerih so se menjavali kavboji, filmske zvezde, komiki, živali, pa stari Rimljani … tako da nam gledalcem nikoli ni bilo dolgčas, posebej ker je bilo mogoče z vrtenjem ročice stvari ritmično po želji še prirediti: pospešiti ali zadrževati."
Obeleževanju omenjene obletnice so se pridružili pri Slovenskem filmskem centru, ki je v zadnjih letih koordiniral digitalno restavracijo nekaterih njegovih filmov. Nocoj bo v Murski Soboti premiera digitalno restavriranega filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984 v Prekmurju. Film sledi pripetljajem skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Katere so prepoznavne poteze njegovega opusa? O tem je pred tremi leti ob stoletnici njegovega rojstva v oddaji Arsov forum razmišljal režiser in profesor Miran Zupanič:
"Prepričan sem, da v slovenskem filmskem opusu ne najdemo avtorja, ki bi tako suvereno in zdi sem mi, da celo načrtno vstopal v posamezne regije ali pokrajine Slovenije in jih znal na zelo subtilen način oživiti. Čeprav sem iz Štajerske, verjamem njegovi Primorski, njegovi Gorenjski, tudi njegovemu Prekmurju. Se mi zdi, da je znal v filmske opne in zvoke ujeti genius loci nekega prostora ali pokrajine. To je res dragoceno, to moramo znati prepoznavati."
France Štiglic je nekoč dejal: »Biti ustvarjalec - to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo,« tako so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki, kjer maja in junija pripravljajo projekciji partizanske komedije Ne joči, Peter in omenjenega pionirskega filma slovenske profesionalne umetniške kinematografije Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica bo, kot so sporočili iz Kinoteke, omogočala brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled še do 25. junija.
Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Na današnji dan pred 30 leti se je poslovil eden od najpomembnejših ustvarjalcev v zgodovini slovenske kinematografije, France Štiglic. Režiral se je prvi slovenski celovečerni zvočni igrani film Na svoji zemlji. Na skoraj 40-letni umetniški poti je ustvaril 15 celovečercev, pet TV serij, več kratkih in dokumentarnih filmov ter obzornikov. Okroglo obletnico bodo obeležili nocoj v Murski Soboti s slavnostno premiero digitalno restavrirane kopije filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel v Prekmurju leta 1984.
France Štiglic, eden od pionirjev slovenskega filma; nominiran za tujejezičnega oskarja in cansko zlato palmo, tudi profesor in dekan AGRFT-ja ter minister za kulturo, se je rodil leta 1919 v Kranju, kjer je prvič srečal s filmsko umetnostjo. Pred štirimi desetletji se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom takole spominjal tega obdobja:
"Oče je prinesel domov dva aparata, ki sta bila za tisti čas imenitna. S prvim, manjšim, smo projicirali barvne slike s podolgovatih plošč, na katerih je bilo pet trenutkov nekega dogodka, na primer žabjega skoka z listov v vodo. Drugi, večji aparat, pa je bil pravi projektorček, čeprav le igrača za 35-milimetrski film; seveda nemi. Poganjati ga je bilo treba z ročico tako kot so v tistem času vrteli filmske kamere. Imel je dimnik, skozi katerega je izpuhtevala vročina žarnice ali pa tudi sveče, če ni šlo drugače. Za filmsko predstavo pa je bil največji problem seveda filmski trak. Nanj smo prežali v kinu v Narodnem domu in v kinu Talija, pravzaprav na sličice, ki so jih operaterji izrezovali, kadar so lepili film, če se je utrgal. Včasih smo tako prišli tudi do daljšega konca; takrat je bil še posebej srečen dan. Te koščke smo potem zlepili, kakor je pač naneslo, tako da je nastal kolaž najbolj smešnih, najbolj dramatičnih prizorov, v katerih so se menjavali kavboji, filmske zvezde, komiki, živali, pa stari Rimljani … tako da nam gledalcem nikoli ni bilo dolgčas, posebej ker je bilo mogoče z vrtenjem ročice stvari ritmično po želji še prirediti: pospešiti ali zadrževati."
Obeleževanju omenjene obletnice so se pridružili pri Slovenskem filmskem centru, ki je v zadnjih letih koordiniral digitalno restavracijo nekaterih njegovih filmov. Nocoj bo v Murski Soboti premiera digitalno restavriranega filma Veselo gostivanje, ki ga je Štiglic posnel leta 1984 v Prekmurju. Film sledi pripetljajem skupine muzikantov, imenovanih Pickova banda. Katere so prepoznavne poteze njegovega opusa? O tem je pred tremi leti ob stoletnici njegovega rojstva v oddaji Arsov forum razmišljal režiser in profesor Miran Zupanič:
"Prepričan sem, da v slovenskem filmskem opusu ne najdemo avtorja, ki bi tako suvereno in zdi sem mi, da celo načrtno vstopal v posamezne regije ali pokrajine Slovenije in jih znal na zelo subtilen način oživiti. Čeprav sem iz Štajerske, verjamem njegovi Primorski, njegovi Gorenjski, tudi njegovemu Prekmurju. Se mi zdi, da je znal v filmske opne in zvoke ujeti genius loci nekega prostora ali pokrajine. To je res dragoceno, to moramo znati prepoznavati."
France Štiglic je nekoč dejal: »Biti ustvarjalec - to je neizmerna sreča ... Mimo osebne, družinske sreče je to najvrednejše, kar lahko človek doživi: dajati iz sebe nekaj drugim ljudem, pritegniti jih s svojo predstavo sveta, jih pripraviti, da jokajo ali se smejejo,« tako so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki, kjer maja in junija pripravljajo projekciji partizanske komedije Ne joči, Peter in omenjenega pionirskega filma slovenske profesionalne umetniške kinematografije Na svoji zemlji, ki tematizira osvobodilni boj na slovenskem Primorskem med drugo svetovno vojno. Vstopnica bo, kot so sporočili iz Kinoteke, omogočala brezplačen obisk razstave France Štiglic: filmska zapuščina, ki bo na ogled še do 25. junija.
Foto: Arhiv Slovenske kinoteke
Aldo Kumar v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma predstavlja svoje obsežno vokalno inštrumentalno delo za simfonični orkester, mešani zbor, orgle, vokalne soliste, zvonove in železniške tirnice (šine), oratorij Tehtanje duš. Predstavi pa tudi svoje spomine na praznovanje božiča in svoje misli o pomenu tega praznika.
Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.
»Ko slišimo, da je neki vpliven režiser posnel film o lezbijkah, nas upravičeno zaskrbi, saj so v dominantni vizualni kulturi heteroseksualna moška spolna fantazija.« - Tina Poglajen
»Odlika trilogije Matrica je bila, da je spretno ohranjala ravnovesje med problemskostjo vsebine in akcijskostjo dogajanja; v Obuditvi pa se tehtnica precej preveša na stran akcije.«
»Almodóvarjeva Ženska ne obžaluje, da je ljubila, da se je popolnoma prepustila, čeprav se je že vnaprej zavedala, da se bo zanjo najbrž slabo končalo. Ona je s sabo pomirjena« - Gaja Poeschl
Vsebine Programa Ars
Radijska igra Medeja ... bom postala, ki je nastala v Uredništvu igranega programa po literarni predlogi starorimskega avtorja Seneke, se je uvrstila v ožji izbor šestih najboljših evropskih tujejezičnih radijskih iger, nagrajenca v tej kategoriji pa bo britanska mreža BBC razglasila marca prihodnje leto. Medeja ... bom postala pripoveduje zgodbo o kolhijski princesi, ki za svojega ljubljenega moža, argonavta Jazona, izda domovino, okrade očeta in umori brata, Jazon pa jo zapusti zaradi druge ženske, korintske princese. Medeji s tem odvzame čast in tudi njuna otroka, Medeja pa mora vnovič v izgnanstvo. Tatica, morilka, na koncu še detomorilka. Zločin, ki ga skoraj ni mogoče razumeti, še manj pa se z detomorilko poistovetiti. In prav to ostaja velik izziv za uprizoritev enega najbolj znanih antičnih mitov. V radijski igri v vlogi Medeje nastopa Nataša Barbara Gračner, igro pa so sooblikovale prevajalka Jera Ivanc, avtorica priredbe Saška Rakef in scenaristka ter režiserka Špela Kravogel. S Špelo Kravogel se je ob priložnosti nominacije pogovarjala Ana Rozman.
Vsebine Programa Ars
17. december 1981 je dan, ko se je občinstvu prvič predstavilo Gledališče Ane Monro. Ustanovna člana skupine, Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič sta pod tem imenom prvič nastopila na prednovoletni zabavi ŠKUC-a v Festivalni dvorani. Ime sta prevzela po fiktivni osebi Ani Monro, ki naj bi bila pred vojno delavka v Tobačni tovarni, ponoči pa striptizeta v baru Nebotičnik. 17. december 1981 zato velja za dan ustanovitve Gledališča Ane Monro, ki se je v štirih desetletjih iz legendarne umetniške skupine razvilo v mednarodno referenčno nevladno organizacijo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture ter vzgoje in izobraževanja. Ob 40. obletnici nastanka Gledališča Ane Monro je Ana Rozman v studio povabila predsednika in umetniškega vodjo gledališča Gora Osojnika.
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so pripravili prvo pregledno in študijsko zasnovano razstavo bogatega ustvarjalnega opusa Jožeta Brumna, enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Oblikovalec, arhitekt, kipar in pedagog je na razstavi, ki sta jo kurirali Petra Černe Oven in Cvetka Požar, predstavljen v vsej svoji renesannčni intelektualni širini. Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, njegov opus je bogat, znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Poleg arhitekture je vzporedno študiral kiparstvo, Petra Černe Oven ga opiše kot humanistično izobraženega intelektualca, za katerega je značilna sla po znanju. Opazno je Brumnovo senzibilno razumevanje vsebine, tudi pri literatih je bil priljubljen prav zato, ker je pred začetkom oblikovanja delo vedno najprej prebral. Njegova odlika je spajanje vizualne podobe z vsebino, kar je po besedah Cvetke Požar očitno predvsem pri umetniških monografijah. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, nekatere projekte prvič javno predstavlja, prek skic in načrtov pa ponudi tudi vpogled v oblikovalčev ustvarjalni proces. Sklene pa se s še eno pomembno Brumnovo vlogo, in sicer pedagoško, kot predavatelj na tedanji Akademiji za likovno umetnost je namreč pomembno vplival na prvo akademsko šolano generacijo slovenskih oblikovalcev. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Srečko Kosovel, Srečko Kosovel, Integrali '26; avtorja fotografij: Miran Zdovc (levo), Aleš Rosa (desno), kolaž in izrez fotografij, vir: MAO
Vsebine Programa Ars
Naslov najnovejše predstave Mestnega gledališča ljubljanskega sovpada s stanjem, ki ga družba in svet nasploh doživljata zadnje leto in pol – "Izredne razmere" bodo premiero doživele jutri. Napet in srhljiv psihološki triler je napisal nemški dramatik in režiser Falk Richter že leta 2007, a je ta še vedno aktualen, saj nas popelje v naše notranje dvorišče – čas okoljskih katastrof, finančnih zlomov in epidemije. V predstavi se tudi vzpostavlja razmislek ali je razvoj naše civilizacije že prehitel evolucijski razvoj možganov, ali pa se ti še naprej razvijajo in prilagajajo na nove razmere. Ta ideja je aplicirana tudi na največje težave, ki pretijo našemu planetu - bodo ti možgani našli učinkovite rešitve in preprečili uničenje okolja, bodo ustavili epidemijo, bodo odpravili revščino in lakoto? "Izredne razmere" pri gledalcu pustijo občutek, da bodo odgovori vseh teh vprašanj znani prav kmalu.
Festival LGBT filma, ki ga organizira Društvo Škuc, bo po lanski spletni izdaji letos spet potekal v kinu. Festival ima dolgo zgodovino. Prvič je bil organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival LGBT filma v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji, toda tokrat bo potekal ob skoraj polovično nižjem javnem sofinanciranju glede na pretekla leta, je opozoril programski selektor Brane Mozetič. Od 11. do 19. decembra bodo na Festivalu LGBT filma predvajali 16 igranih in dokumentarnih ter 26 kratkih filmov iz 22 držav. Celovečerce bo mogoče videti v Slovenski kinoteki, kjer se bodo potegovali za nagradi občinstva in mednarodne žirije, medtem ko bodo kratke filme zavrteli še na spletni strani.
Neveljaven email naslov