Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava.
"Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji.
Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi.
Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka".
Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
“Malo poležiš in pojambraš, da ti država časti rento, ti pa lahko bluziš. V bistvu so kar prebrisani tile kulturniki, medtem, ko norci dejansko garajo za minimalca,” je samo ena od izjav o slovenski kulturi, ki jo lahko srečate na družabnih omrežjih ali digitalnih panojih po mestih v okviru kampanje Kulturno-kreativni imperativ, s katero Center za kreativnost, ki deluje pod okriljem Muzeja za arhitekturo v Ljubljani, opozarja na zmotna prepričanja o kulturno-kreativnem sektorju. Blaž Mazi.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov