Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke.
Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel.
Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja.
»Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev.
V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma.
Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke.
Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel.
Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja.
»Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev.
V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma.
Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
Včeraj je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež. Uveljavil se je v šestdesetih kot del mlade modernistične skladateljske skupine Pro musica viva. Sledil je novemu v glasbi; v svojih kantatah, kot so Do fraig amors, Brižinski spomeniki ali Pogled zvezd je raziskal neobičajne vokalne in instrumentalne tehnike, a v tej glasbi vendarle presune predvsem vtis arhaičnega, bistro navezovanje na zgodovinska besedila in radovedna igra z zvokom. Ježa je neizmerno navdihoval človeški glas, pa tudi poezija, ki jo je uglasbil v številnih samospevih in zborih. Ko je raziskoval zapuščino skladatelja Marija Kogoja, je prišel na Gradež pri Turjaku in si tam ob gozdu ustvaril dom. Glasba Jakoba Ježa je pogosto tudi ustvarjalno čudenje nad naravo. Slovenska glasba je izgubila skladatelja s samosvojim, subtilnim ustvarjalnim dotikom in prijazno, skromno ter vsekakor veliko osebnost.
V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.
Vsebine Programa Ars
"Ukrajinsko-poljska meja predstavlja vrata v Evropo za tiste, ki bežijo in tiste, ki se vračajo," pripoveduje litovski novinar Nikodem Szczygłowski, ki tam budno spremlja dogajanje. Piše in objavlja v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Je dobitnik nagrade za novinarske dosežke ministrstva za kulturo Republike Litve. Z njim se je pogovarjal Blaž Mazi.
Kulturni sektor je v izrednih razmerah deloval od marca 2020, pred kratkim pa so se sprostili skorajda vsi protikovidni ukrepi razen mask, prezračevanja in razkuževanja rok. Kakšne so izkušnje kulturnih ustanov z vračanjem obiskovalcev, kako poteka okrevanje kulture in kateri ukrepi bi ga lahko pospešili, so danes dopoldne razpravljali člani Nacionalnega sveta za kulturo. S sloganom Nazaj h kulturi in premislekom o vseslovenski pobudi skušajo združiti prizadevanja za ponoven obisk kulturnih prireditev. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Sredino sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru je zaznamovala obstrukcija. Predsednica odbora Violeta Tomič je morala prositi prisotne poslance, da so za nekaj trenutkov poklicali nekaj odsotnih kolegov na glasovanje o tem, da bodo o sklepih seje kasneje glasovali dopisno. Seja je bila sicer sklicana zaradi odtegnitve financiranja večim nevladnim organizacijam, problematike razpisne politike Ministrstva za kulturo in delovanja razpisnih komisij. Blaž Mazi
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Pri Mladinski knjigi so letošnjo stoto obletnico rojstva pisateljice Ele Peroci zaznamovali z novo zbirko njenih pravljic. Med pravljicami je šest legendarnih slikanic, ki so s svojo podobo zaznamovale številne generacije otrok in odraslih. Tri zgodbe pa so ilustrirane na novo. Zbirka tako vključuje klasike sodobne slovenske pravljice, kot so: ''Moj dežnik je lahko balon'', ''Hišica iz kock'', ''Nina v čudežni deželi'', ''Muca copatarica'' in druge. Ilustrirali so jih izvrstni slovenski ilustratorji Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci.
Neveljaven email naslov