Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke.
Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel.
Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja.
»Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev.
V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma.
Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke.
Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel.
Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja.
»Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev.
V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma.
Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
V oddaji Glasba 20. stoletja bomo poslušali glasbo Hansa Wernerja Henzeja in Luciana Beria. Oba sodita med skladatelje, ki so se upirali zakoreninjenim omejitvam posameznih kompozicijskih usmeritev, in ki so predvsem iskali osebni glasbeni izraz, osvobojen zunanjih pritiskov. V oddaji bomo poslušali Simfonijo št. 4 Hansa Wernerja Henzeja in Ljudske pesmi Luciana Beria.
Iščemo najboljšo kratko zgodbo! Svoje besedilo nam pošljite do 8. junija 2021
Vsebine Programa Ars
V tokratni oddaji bomo spoznali glasbene estetike treh skladateljev, ki so delovali v polju glasbenega modernizma, vendar pa so do glasbenih idej pristopali povsem različno. Mauricio Kagel je glasbo povezoval z gledališčem, filmom, pogosto pa je prestopal tudi čez meje gledališča absurda. Pierre Boulez je glasbo dojemal kot umetnost pretanjenih zvočnih struktur, podkrepljenih z intelektualno vsebino, György Ligeti pa je deloval kot tenkočutni zvočni umetnik, ki je do glasbenih idejo prihajal prek sluha samega.
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov