Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke.
Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel.
Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja.
»Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev.
V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma.
Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke.
Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel.
Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja.
»Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev.
V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma.
Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.
Vsebine Programa Ars
Nevidna in vidna povezljivost ter povezanost med sodobnimi tehnologijami in naravnim okoljem, med posameznikom in družbo, se dandanašnji dozdevajo nekaj samoumevnega. Vendar projekti onkraj fizičnega in zgolj vidnega še vedno odpirajo nekatera vprašanja. Na takšna so skušali odgovoriti udeleženci okrogle mize, ki je potekala na spletu znotraj projekta "konS". Njegov namen je vzpostavitev boljših pogojev za vzdrževanje in razvoj sodobne raziskovalne umetnosti v Sloveniji. Spletne okrogle mize z naslovom "Sodelovanje umetnosti v inovacijah za prihodnost" so se udeležili, Marko Hren iz Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, dr. Dragica Marinič iz Štajerske gospodarske zbornice, Miha Ciglar iz podjetja Ultrasonic, Darko Šuman iz podjetja Plastika Skaza ter dr. Peter Purg iz Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici. Prispevek je pripravila Aleksandra Saška Gruden. foto: projekt konS
28. novembra 2020 je minilo natanko 50 let odkar je bila ustanovljena založba ZKP Radiotelevizije Slovenija, nekdaj imenovana Založba kaset in plošč, danes Založba kakovostnih programov. Ob tej priložnosti bomo v današnji posebni oddaji, posvečeni tej obletnici, predstavili delovanje založbe in njen pomen za ohranjanje kakovostnih programov na nosilcih zvoka. V studiu gostimo Mojco Menart, muzikologinjo in vodjo založniške dejavnosti založbe ZKP in Žarka Ignjatovića, kitarista, ki je pri tej založbi izdal več plošč. Na telefonski zvezi v oddaji sodelujeta tudi skladateljica Nina Šenk in doktor muzikologije, skladatelj in glasbeni kritik, Gregor Pompe. Vabljeni k poslušanju.
Neveljaven email naslov