Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nina Dragičević se po odmevnih pesniških zbirkah Ljubav reče greva (2019) in To telo, pokončno (2021), za katero je avtorica prejela Jenkova nagrado, zdaj predstavlja s tretjo pesniško zbirko Ampak, kdo?. Ta je izšla v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC in se uvršča v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja. Avtorica se v njej skozi pesmi loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, ki jo vidi kot soseščino, v kateri osebe represijo reproducirajo tako v sebi kot v svojem okolju. Že na formalni ravni je zbirka drugačna od svojih dveh predhodnic. Ne gre več za daljšo pesnitev, temveč za krajše, a povezane pesmi, katerim na določenih mestih pesnica dodaja pesniške eksperimente, kot sta poezija izbrisovanja in lepljeni zapisi. Knjiga kot celota izpade kot nekakšen pesniški roman, ki ga določajo liki in zgodba. Avtorica preko govora posameznika opiše vse ostale ter s tem sname krinko današnjemu družbenemu tkivu.
Foto: Marko Golja
Nina Dragičević se po odmevnih pesniških zbirkah Ljubav reče greva (2019) in To telo, pokončno (2021), za katero je avtorica prejela Jenkova nagrado, zdaj predstavlja s tretjo pesniško zbirko Ampak, kdo?. Ta je izšla v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC in se uvršča v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja. Avtorica se v njej skozi pesmi loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, ki jo vidi kot soseščino, v kateri osebe represijo reproducirajo tako v sebi kot v svojem okolju. Že na formalni ravni je zbirka drugačna od svojih dveh predhodnic. Ne gre več za daljšo pesnitev, temveč za krajše, a povezane pesmi, katerim na določenih mestih pesnica dodaja pesniške eksperimente, kot sta poezija izbrisovanja in lepljeni zapisi. Knjiga kot celota izpade kot nekakšen pesniški roman, ki ga določajo liki in zgodba. Avtorica preko govora posameznika opiše vse ostale ter s tem sname krinko današnjemu družbenemu tkivu.
Foto: Marko Golja
Mlada slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre nista še nikoli sodelovala in se osebno ne poznata, pa vendar ju je Žiga Bratoš povabil k skupnemu pogovoru. Sprejela sta izziv. Čeprav so njuni pristopi precej različni, sta oba igriva in tudi poglobljena ustvarjalca. Segata v skupni bazen blišča popularne kulture in potrošništva, ki ga hkrati prevprašujeta. Vsaj nekaj je v njunih delih filozofije pop arta. O tem, kakšne razmisleke tako nenavadno srečanje prinese, več v oddaji, ki je četrta in zadnja v poletnem ciklu Dvogovori umetnic/umetnikov. Tega je zasnovala Petra Tanko. Na fotografijah Iris Pokovec in Claudi Sovre, osebni arhiv
Vsebine Programa Ars
V tretji oddaji cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je zasnovala Petra Tanko, sta gosta Boštjan Videmšek, novinar in pisatelj, ter fotoreporter Matjaž Krivic. Z njima smo se pogovarjali o skupnem zasledovanju novinarskih zgodb sedanjosti in motivaciji. V tem trenutku najbolj odmeva zgodba iz Kenije o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah in reševanju funkcionalno že izumrle vrste, ki sta jo soustvarila z Majo Prijatelj Videmšek. Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic sta s knjigo Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti ubrala k podnebni in okoljski tematiki povsem svež pristop. Videmškove članke sicer objavljajo največji svetovni časopisi, revije in spletni portali. Je avtor šestih knjig: Vojna terorja (v angleščini izšla pod naslovom 21st Century Conflicts), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Ultrablues (soavtor skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem), Na begu (v nemščini izšla pod naslovom Auf der Flucht), Dispatches from the Frontlines of Humanity (Cambridge Scholars Publishing) in Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco), ki je bila lani izbrana za slovensko knjigo leta, v angleščini pa je izšla pod naslovom Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis. Videmšek je prejemnik številnih domačin in tujih novinarskih nagrad. Je tudi avtor dveh gledaliških iger – Rokova modrina (o pokojnem smučarju Roku Petroviču, svojemu vzorniku) in Lau(f) Story o češkem maratoncu in disidentu Emilu Zatopku. Matjaž Krivic je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, ki dolgoročno spremlja zgodbe ljudi in krajev. Že 25 let v svojem intenzivnem, osebnem in estetsko prepričljivem slogu beleži obličje zemlje in upodablja revnejše dele sveta, ki jih zaznamujejo tradicija, družbeni nemiri in močna navzočnost religije. V zadnjih letih se je usmeril v okoljska vprašanja in se s svojim delom zavzema za bolj zeleno prihodnost. Njegovo delo in multimedijski projekti so bili na ogled v številnih galerijah, muzejih, razstaviščih na prostem v Sloveniji in po svetu ter na mednarodnih fotografskih festivalih, kot so La Gacilly Photo, Les Rencontres d’Arles in Visa pour l’image. Njegove fotografije objavljajo nacionalni in najrazličnejši mednarodni mediji, kot so Wired, Geo, Stern, Spiegel, Le Figaro, Le Monde, Newsweek, GQ, Internationale, D - La Repubblica, Wall Street Journal, Forbes in številni drugi. V četrti, zadnji oddaji poletnega cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, bosta gosta slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre. Gostil ju bo Žiga Bratoš.
S koncertom v tamkajšnji cerkvi sv. Petra se začenja 39. Festival Radovljica, ki bo do 22. avgusta ponudil deset raznolikih koncertnih večerov. Današnjemu odprtju festivala z ansamblom Sonatore de la Gioiosa Marca boste lahko prisluhnili tudi v neposrednem prenosu na našem tretjem programu. Festival Radovljica vsako leto ponudi pester spored, ki se sicer osredinja okoli takoimenovane stare glasbe, hkrati pa te okvire tudi venomer presega, predvsem s programi, ki so tako ali drugače vezani na slovenski prostor. Letos sta taka koncerta dva: torkov večer bo namenjen instrumentalnim skladbam, ki jih je nekoč hranila ljubljanska stolnica, prvič po njihovih izvirnih izvedbah na začetku 19. stoletja pa bomo v četrtek 19. avgusta lahko slišali samospeve ter klavirsko glasbo, ki jo je napisal baron Eduard de Lannoy, in je verjetno zvenela tudi ob aristokratskih druženjih na dvorcu Viltuš pri Mariboru. Omenimo še koncert, ki se bo tradicionalno preselil v cerkev z izjemnimi orglami v Velesovem, kjer bo Bart Jacobs z orkestrom rekonstruiral glasbo, ki jo je kot solist z orkestrsko spremljavo nekoč igral sam Johann Sebastian Bach, pa večer glasbe Johna Dowlanda, s katero se je z večkrat nagrajeno lansko debitantsko solistično ploščo proslavil slovenski lutnjar Bor Zuljan in jo bo prvič v Sloveniji predstavil prihodnji petek.
Neveljaven email naslov