Postprodukcija filmov in drugih avdiovizualnih del se začne, ko je snemanje končano. Ključni člen postprodukcije je montaža, ki lahko ustvari poseben filmski čas in ritem. Delo montažerja so prejšnji teden osvetlili nekateri izmed govornikov na 1. mednarodnem simpoziju oblikovanja vizualnih in zvočnih podob z naslovom Fade In v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pred mikrofon smo povabili srbsko montažerko Jelico Đokić in njeno hrvaško kolegico Višnjo Skorin. Montažerka Jelica Đokić, članica Evropske filmske akademije, je na simpoziju Fade In predstavila proces nastajanja še svežega celovečernega animiranega dokumentarnega filma Avanture karikature, ki je marca v Beogradu doživel svetovno premiero. Film režiserke in animatorke Vere Vlajić raziskuje zgodovino karikatur in medijev, ki so jih na področju nekdanje Jugoslavije objavljali vse od srede 19. stoletja do danes, in med njimi je kultni, danes žal ugasli humoristični časopis v slovenščini – Pavliha. Jelica Đokić pri montaži dokumentarcev poudarja poseben pomen začetka in konca: "Za dokumentarni film velja, da se ustvari v montaži. Ni si ga mogoče vnaprej zamisliti, kot pri igranem filmu, kajti šele med pregledovanjem gradiva ga montažer začne sestavljati v glavi: domisli se vrstnega reda, tega, s čim je najbolje začeti in s čim končati. Srednji del se vedno nekako zgodi … Mislim celo, da je začetek lahko nekoliko dolgočasen. Zakaj? Gledalec ali poslušalec najprej ne ve, kaj ga čaka, in je bolj potrpežljiv. Pozneje teže računamo na njegovo potrpežljivost. Konec pa je vsaj zame vedno najpomembnejši, saj z gledalci ostane tudi pozneje. Zadnji vtis, ki ga gledalec odnese s sabo, je tisto, kar ste mu s filmom dali. To je tudi razlog, zakaj me grozno žalosti, da na televizijah pogosto odrežejo odjavne špice. Gledalcu prav odjavna špica daje čas, da film doživi." Montaža velja za zadnjo fazo pisanja scenarija in to pri dokumentarnem filmu še bolj velja, dodaja hrvaška montažerka in univerzitetna predavateljica Višnja Skorin. Nekateri režiserji ustvarjalni prispevek kolegov montažerjev priznavajo ne le načelno, ampak jih dosledno navajajo kot soscenariste. Višnja Skorin je razmišljala o tem, zakaj ni dobro, da režiserji filme montirajo sami: "Kadar govorimo o dokumentarnem filmu, ima montažer pomembno soavtorsko, soscenaristično vlogo. Večina ustvarjalnih dokumentarcev se v montaži namreč spremeni; postanejo novi filmi. Prav to pa se pri igranem filmu ne sme zgoditi, kajne? Glavni razlog, zakaj priporočam, da režiserji, predvsem tisti, ki znajo montirati in obvladajo programsko opremo, k sodelovanju povabijo montažerja, je to, da morajo vzpostaviti dialog. Potrebujejo namreč sveže oči, ki bodo šele znale opaziti, kaj posneto gradivo v resnici omogoča. Dober montažer bo znal izkoristiti vse možnosti, ki jih gradivo ponuja; drugače je z režiserjem, ki je bil na snemanju in je zelo intimno navezan na posnetke in na nastopajoče. Morda vidi celo nekaj, kar se je na snemanju dogajalo, vendar kamera tega žal ni ujela. Zato je montažer prvi gledalec. Zelo je objektiven, na neki način je preizkusni gledalec." Če režiser sodelavcu montažerju dodeli in prizna soavtorsko vlogo, ubije dve muhi na en mah, ugotavlja Višnja Skorin: najverjetneje bo nastal boljši film. Ob tem je priznanje soavtorstva več kot simbolično; povezano je s plačilom nadomestil, do katerega so (v okoljih z urejeno avtorsko zakonodajo) upravičeni soavtorji avdiovizualnih del.