Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Delo Sergeja Kapusa je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Prejel je več nagrad, med drugim nagradi Riharda Jakopiča in Ivane Kobilca za življenjsko delo. Bil je intelektualno radoveden tako v svojem teoretskem delu kot praksi. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Pregled njegovega ustvarjanja je leta 2002 pripravila Moderna galerija. V strokovnem polju je bila med drugim odmevna njegova knjiga Ugrabljeni slikar o Jožefu Petkovšku in našem umetnostnem prostoru. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Vseskozi je bila ključna zanj problematizacija vidnega, Jure Detela pa je starejše slike Sergeja Kapusa opisal z verzi Tomaža Šalamuna: "Pred očmi je svetlo, za očmi je mrak, vrtenje glave je totalna utopija."
Foto: Sergej Kapus (1950–2023). Foto: ZDSLU
Delo Sergeja Kapusa je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Prejel je več nagrad, med drugim nagradi Riharda Jakopiča in Ivane Kobilca za življenjsko delo. Bil je intelektualno radoveden tako v svojem teoretskem delu kot praksi. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Pregled njegovega ustvarjanja je leta 2002 pripravila Moderna galerija. V strokovnem polju je bila med drugim odmevna njegova knjiga Ugrabljeni slikar o Jožefu Petkovšku in našem umetnostnem prostoru. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Vseskozi je bila ključna zanj problematizacija vidnega, Jure Detela pa je starejše slike Sergeja Kapusa opisal z verzi Tomaža Šalamuna: "Pred očmi je svetlo, za očmi je mrak, vrtenje glave je totalna utopija."
Foto: Sergej Kapus (1950–2023). Foto: ZDSLU
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov