Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Triletni evropski projekt "B-Air – Zvočna umetnost za malčke, dojenčke in ranljive skupine", katerega katerega nosilec je Radio Slovenija, širi naše dojemanje zvoka in njegovega pomena za ranljive skupine – tudi najmlajše. Ti so med drugim v ospredju mednarodnega večdisplinarnega simpozija, ki se v okviru projekta B-AIR v sodelovanju z Ustanovo Imago Sloveniae odvija na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, lahko ima tudi terapevtske učinke. Projekt B-AIR želi misliti potencialnost zvoka – ste kdaj denimo razmišljali o pomenu zvoka v porodni sobi? Tudi to je ena od tem dvodnevnega simpozija, ki se posveča vlogi zvoka in glasbe v občutljivih človeških obdobjih ter okoliščinah, posebej v najzgodnejšem razvoju. Zbralo se je 24 strokovnjakov z različnih področij, zvoku pri porodu pa se posveča Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Otrok sliši že v materinim telesu, najprej zvoke telesa, pozneje tudi njen glas.Zato je pomembno, da sodelujoči pri porodu šepetajo oziroma govorijo s toplim tonom, saj to omogoči spoznavanje med novorojenčkom in njegovimi bližnjimi. Glede vidika porodnice pravi, da pomaga, če se počutijo varne in sprejete v prostoru, da se lahko tudi glasovno izražajo, kar porod olajša.
Če bi morda mislili, da je svet gluhih brez zvoka, to ne drži, opozarja več sodelujočih. Dana Papachristou in Yorgos Samantos sta predstavila projekt Audibility, v okviru katerega so izvedli več delavnic v šolah, eno pa so namenili tudi odraslim. Pri tem so so sodelovali z različnimi umetniki in umetnicami, nekaterimi med njimi tudi gluhimi ali naglušnimi. Poudarjata, da je razmislek o tem, kako zvok dojemajo gluhi in naglušni, pomemben tudi za tiste, ki slišijo.
Kako se tudi nezavedno glasbeno in glasovno izražamo v vsakdanjem življenju, pa zanima Jako Škapina, ki se ukvarja s tako imenovano pedagogiko sodelovalne vokalne improvizacije, umetniške oblike spontanega glasbenega izražanja. Glas pogosto uporabljamo ne da bi o njem posebej razmišljali, pravi. V ponedeljek pa bo Jaka Škapin v okviru projekta B AIR izvedel tudi brezplačno delavnico gibalno-vokalne improvizacijo za ljudi s Parkinsonovo boleznijo in njihove svojce.
Triletni evropski projekt "B-Air – Zvočna umetnost za malčke, dojenčke in ranljive skupine", katerega katerega nosilec je Radio Slovenija, širi naše dojemanje zvoka in njegovega pomena za ranljive skupine – tudi najmlajše. Ti so med drugim v ospredju mednarodnega večdisplinarnega simpozija, ki se v okviru projekta B-AIR v sodelovanju z Ustanovo Imago Sloveniae odvija na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, lahko ima tudi terapevtske učinke. Projekt B-AIR želi misliti potencialnost zvoka – ste kdaj denimo razmišljali o pomenu zvoka v porodni sobi? Tudi to je ena od tem dvodnevnega simpozija, ki se posveča vlogi zvoka in glasbe v občutljivih človeških obdobjih ter okoliščinah, posebej v najzgodnejšem razvoju. Zbralo se je 24 strokovnjakov z različnih področij, zvoku pri porodu pa se posveča Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Otrok sliši že v materinim telesu, najprej zvoke telesa, pozneje tudi njen glas.Zato je pomembno, da sodelujoči pri porodu šepetajo oziroma govorijo s toplim tonom, saj to omogoči spoznavanje med novorojenčkom in njegovimi bližnjimi. Glede vidika porodnice pravi, da pomaga, če se počutijo varne in sprejete v prostoru, da se lahko tudi glasovno izražajo, kar porod olajša.
Če bi morda mislili, da je svet gluhih brez zvoka, to ne drži, opozarja več sodelujočih. Dana Papachristou in Yorgos Samantos sta predstavila projekt Audibility, v okviru katerega so izvedli več delavnic v šolah, eno pa so namenili tudi odraslim. Pri tem so so sodelovali z različnimi umetniki in umetnicami, nekaterimi med njimi tudi gluhimi ali naglušnimi. Poudarjata, da je razmislek o tem, kako zvok dojemajo gluhi in naglušni, pomemben tudi za tiste, ki slišijo.
Kako se tudi nezavedno glasbeno in glasovno izražamo v vsakdanjem življenju, pa zanima Jako Škapina, ki se ukvarja s tako imenovano pedagogiko sodelovalne vokalne improvizacije, umetniške oblike spontanega glasbenega izražanja. Glas pogosto uporabljamo ne da bi o njem posebej razmišljali, pravi. V ponedeljek pa bo Jaka Škapin v okviru projekta B AIR izvedel tudi brezplačno delavnico gibalno-vokalne improvizacijo za ljudi s Parkinsonovo boleznijo in njihove svojce.
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov