Kakšen je razkorak med vladno kulturno politiko in potrebami ter željami kulturnikov v opoziciji? Gost je bil minister za kulturo Anton Peršak, ki je politično deloval v opoziciji in civilni družbi, zdaj pa je na oblasti. Z njim smo se pogovarjali o možnostih nove kulturne politike.

“Javna RTV je, tako kot so drugi javni zavodi, tudi tisti po drugih evropskih državah, ustanovljena in obstaja prav zato, da nam za 13 evrov na mesec omogoči niz programov, kakršni bi nas mogoče, če bi jih želeli obiskati neposredno, stali vsak posebej 13 evrov,” meni minister za kulturo Tone Peršak, ki opozarja, da nasprotniki RTV-naročnine preveč enostransko gledajo na zavod.

Kot je povedal za radijsko oddajo Arsov forum, vidijo nasprotniki naročnine v Radiu in Televiziji izključno informativni medij. “Vendar, če pomislimo, kaj vse javna RTV ponuja – koliko kulturnega programa, koliko športnega programa, koliko zabavnega programa, otroških in mladinskih programov, informacij o znanosti -, vidimo, da ne govorimo samo o največjem slovenskem zavodu na področju informiranja, ampak tudi o največjem javnem kulturnem zavodu v Sloveniji, ki ustvari na leto na tisoče ur programa.” Kot dodaja, te vsebine niso zgolj informativne narave in so pomembne zato, ker jih približajo mnogim ljudem v Sloveniji, ki iz različnih razlogov brez RTV-ja sploh ne bi prišli v stik s tistimi kulturnimi ali umetniškimi vsebinami, ki ne sodijo samo v rang ljubiteljske kulturne dejavnosti. Ljudje to potrebujejo, je prepričan Peršak.

Minister za kulturo se je vabilu odzval, čeprav še ni minilo sto dni od njegovega imenovanja – temveč komaj mesec dni. V studiu Tretjega programa je razgrnil nekaj ciljev, ki jih ima kot minister do konca svojega mandata. Spregovoril je o vrsti perečih tem s področja kulture – med drugim o dogajanju v zvezi s Slovenskim filmskim centrom, o položaju slovenščine v noveli Zakona o visokem šolstvu ter o zapostavljenosti književnega prevajanja in prevajalcev.

Dokler ne bo dokončno, poročila o delovanju SFC-ja ne želi komentirati
Beseda je med drugim nanesla tudi na nedavno dogajanje v povezavi z imenovanjem Jožka Rutarja za direktorja Slovenskega filmskega centra (SFC). Na vprašanje, kako se opredeljuje do primera in Rutarjeve kandidature, je minister spomnil, da je poročilo, ki je prišlo v javnost, le delno in nedokončano, zato ga, dokler ne bo dokončno, kot odgovorna oseba ne želi komentirati.

Kot pravi, gre za stare zgodbe, ko so bila Slovenskemu filmskemu centru dodeljena sredstva, ki jih je potem namenil za določene projekte, ti pa niso bili realizirani.“In kolikor jaz razumem, je v takih primerih običajna praksa, da se sredstva, ki niso porabljena v predvidenem roku, vrnejo v proračun,” pravi minister. Glede tega, kako je delno poročilo prišlo v javnost, je dejal, da je “novinarka izvedela, da se to pripravlja, vložila zahtevo za informacijo javnega značaja in direktor direktorata je presodil, da je zahteva upravičena, in je to novinarki posredoval”. Ali je bila presoja pravilna, težko sodi, pravi Peršak, saj ni pravnik.

Neprijetno je to, dodaja, da je dogajanje sovpadlo ravno z imenovanjem direktorja centra. Poudaril je, da so bili signali, da so pomisleki v zvezi z imenovanjem, v vladi že pred oddajo Odmevi, v katerih je bilo poročilo razkrito. “Tisto, kar je zdaj težava, je, da do imenovanja ni prišlo, da je treba imenovati vršilca dolžnosti, ker bo sicer SFC brez poslovodstva in ne bo mogel poslovati. Svet SFC-ja vztraja ponovno, da tudi za v. d.-ja predlaga gospoda Rutarja.” Kaj bo na to rekla vlada, bomo videli jutri, pravi, predpostavlja pa, da je težko pričakovati, da bo spremenila svojo vrednostno odločitev.

“Konfliktno razmerje ni nikomur v korist, potreben je dialog”
Neprijetno je, da prihaja do konfliktnega razmerja, ki ni v korist ne centru ne filmu, poudarja. “Seveda imajo vsi ljudje pravico do svojega mnenja, ampak upam, da bomo znali to preseči in se pogovoriti. Razmere za film, pa ne samo za film, tudi za kakšno drugo umetniško dejavnost, niso prijazne, ker je prišlo do takega padca sredstev v zadnjih letih, in nekega bistvenega izboljšanja še ni videti zaradi drugih okoliščin, ki jih poznamo. Zato da bomo skupaj lahko iskali rešitve, ki bodo vsaj malo olajšale položaj.”

Ker pa Anton Peršak ni samo politik, temveč tudi pisatelj, sta se z Aleksandrom Čobcem v pogovoru dotaknila tudi njegove ustvarjalnosti in razpetosti med politiko in književnostjo.