Od Fiata človek ne pričakuje ravno revolucionarnih izdelkov. Saj ne, da bi bilo z avtomobili karkoli narobe, prej nasprotno. A Italijani se na trgu obnašajo predvidljivo, skoraj konzervativno. Če zgolj pogledamo njihovo modelno politiko, vidimo, da že leta stavijo na ene in iste modele.

Kar je osvežujoča razlika od proizvajalcev, ki v vsakoletnih čudaških imenih avtomobilov premagajo celo tradicionalno spretne slovenske starše. A z globalnimi povezavami, ki jih je prinesel koncern Fiat-Chrysler, se je pričelo nekaj premikati. Za začetek je Jeep, ta simbol amerikanstva, ponovno in tudi pogumno zapeljal na evropski kontinent.

Ne edino, vendar verjetno najbolj zanimivo ime je Jeep Renegade. Tradicije ne manjka, ne nazadnje je Jeep tudi v naših krajih sopomenka za terensko vozilo, a tokrat se snovalci niso ustavili zgolj na varovanju dediščine. Renegade je navdihujoč in zato presenetljiv izdelek, ki bo zagotovo našel svoj krog, ne le kupcev, temveč tudi občudovalcev.

Če ga najkrajše opišemo, ga namenimo onim, ki so jim razni SUV-ji le preveč nežni za na teren, hibridi pokojne Lade Nive pa preveč robati. Renegade je tako svojstveno terensko vozilo, ki ga je zelo težko predalčkati in to, vsaj sedmo silo, pošteno nervira.

Gre za manjše vozilo, v dolžino meri dobra dva decimetra več kot štiri metre, a te svoje kompaktnosti ne na zunaj, ne v kabini, ne kaže. Visoko nasajen (mimogrede, brez strahu zabrede v pol metra globoko vodo), ves oglat in v najrazličnejših, tudi živopisnih barvnih kombinacijah, deluje samozavestno in, ko se posvetimo drobovju, tudi tehnično zelo napredno.

Prvo presenečenje ponudi vozilo na asfaltno urejenih cestiščih, kjer vozi suvereno, predvsem pa navdušuje skoraj popolna odsotnost nadležnega nagibanja skozi hitreje vožene ovinke. Ta Jeep je čvrst, kot bi ga delali za vojaške potrebe. Še bolj pa se slednje izkaže na terenu.

Tokrat ne govorimo kar tja v tri dni, saj smo ga v nadzorovanem okolju terenskega poligona na Vranskem zapeljali na sam rob zmogljivosti. Ob tem, da je že tako zahteven poligon dodatno namočil še dež in ob dejstvu, da je bilo vozilo obuto v običajne pnevmatike prve vgradnje, se je Renegade izkazal s suverenim premagovanjem vseh pred sprednji odbijač postavljenih mu ovir.

Nedvomno je zanimiv devetstopenjski samodejni menjalnik, ki ga sicer v renegadu tudi lahko najdemo, a tudi šeststopenjski ročni ob dvolitrskem, 103-kilovatnem dizlu se zdi povsem primerna izbira. Štirikolesnemu pogonu sicer poveljuje elektronika, a le ta se zdi natančno, predvsem pa logično uglašena in približana voznikovim realnim potrebam.

Jasno, tudi na oni strani Atlantika, kjer so dali znamko in ime ter v Italiji, kjer so vozilo snovali, poznajo blagor marketinga. Zaradi tega je mogoče Jeepa dobiti tudi z dvokolesnim pogonom, kar pa nekako nima smisla. Kot bi človek jezdil na kameli, ki pa bi zaradi nižje cene in večje udobnosti bila brez grbe!

Kakorkoli; Renegade se bo obdržal tudi na slovenskem trgu zagotovo še nekaj let in ob naslednji priložnosti morda še kakšna podrobnost o opremi in motorizaciji …