Z vso odgovornostjo do javnosti in njene električne mobilnosti si upamo kot eni redkih zatrditi: »Električna mobilnost je predvsem sijajna marketinška kategorija!« Je sijajen oglasni pano za zelene aspiracije vladajočih elit, a do njene splošne uporabe bodo pretekla desetletja. Renault je ob tem eden redkih proizvajalcev, ki vsaj po našem razumevanju vidi električno prihodnost tako, kot se bo na koncu tudi udejanjila: kot eno izmed alternativ fosilnim gorivom, in Renaultev avtomobil Zoe, ne glede na to, da ga konkurenca zasmehuje kot zastarelega, predstavlja natanko to, kar električna vozila zdaj so: delno eksotična mobilna alternativa z določenim potencialom.

Morda bi nam "elektroljubci" dokazali, da se motimo, a nam se zdi, da je danes električna mobilnost predvsem sijajna marketinška kategorija.

Pod naelektrene prste nam je prišel eden električnih prvoborcev – Renaultev avtomobil Zoe. Ob kratki oceni tega avtomobila nam dovolite nekaj malega piskrčka na električnem štedilniku.

Najprej in na začetku; električna mobilnost zaseda nesorazmerno veliko medijskega prostora. Kajti realno gledano, električna mobilnost ni statistično merljiv mobilnostni  dejavnik. V Sloveniji je z nekaj več kot odstotkom električnih vozil statistično sicer vidna, v državah tretjega sveta je ta statistika neobstoječa. Večno sklicevanje na norveški fenomen treznemu razmisleku o električnih avtomobilih ne prinaša nobene dodatne širine. Zoe torej; odlična je oziroma je odlična vsaj toliko, kot je odlična tudi njena konkurenca. In je tudi neznosno omejena, kot je neznosno omejena njena konkurenca.

Tega ne govorimo v tri dni, ampak na podlagi zdaj že desetletnih izkušenj z električnimi avtomobili, ki smo jih vedno vozili ter ocenjevali z nekaj zdravega razuma.  Baterija je v tem električnem renaultu zdaj spodobno velika, s 40 KW v zgornji tretjini današnje ponudbe. V naši izpeljanki pa je bila baterija zmožna med polnjenjem pogoltniti le do 20 kW na uro, to pomeni, da omogoča le delno hitro polnjenje; oziroma da so SODO-ve hitre črpalke izkoriščene med polnjenjem tega malčka le do polovice. Velika mantra električnih vozil, ki je seveda doseg, je v Zoe prav tako spremenljivka, odvisna od najbanalnejših, vsaj za agregat z notranjim izgorevanjem, okoliščin. Hitrost vožnje na doseg vpliva po definiciji, nanj pa lahko dramatično vpliva tudi sam itinerarij. Ali je pot navzgor, ali se cesta spušča, koliko je potnikov v vozilu in podobno. Tako je objavljanje dosega električnih vozil marketinško zavajanje; sicer je doseg z novo zakonodajo standardiziran, ampak uporabniška izkušnja temelji na vsakdanjem življenju, ki pa nima kaj dosti skupnega z regulativo izpod peres prometnih regulatorjev in uradnikov.

Zoe je po naši izkušnji v svoji zadnji reinkarnaciji postala že pravi mestni, ali bolje rečeno, medkrajevni avto, a osnovne dileme ali paradoksa električnega avtomobila na Slovenskem pogumna Renaulteva malčica ne razrešuje. Namreč: električni avtomobili, vsaj tisti, ki so dostopni umrljivim, so v osnovi mestni avtomobili. Slovenska mesta pa zanje niso pripravljena. Naša infrastruktura je ne glede na hvalisanje raznih ponudnikov katastrofalna. Za uporabo takega vozila mora voznik imeti pri sebi brez števila kartic različnih ponudnikov, mora znati rokovati z različnimi aplikacijami, mora razumeti različne kable, različne kontrolne ekrančke različnih polnilnih postaj in ob vsem tem nima nobenega zagotovila, da bo v urbanem naselju polnilno mesto prosto. Sploh pa ne ve, pod kakšnimi pogoji bo lahko svoje vozilo polnil – ali zastonj, ali bo plačal po kilovatih, ali po pretečenem času, ali po kombinaciji obojega? Predvsem pa, če pogledamo najbolj razvpiti center Ljubljane, je električnih avtomobilov pri nas ravno dovolj, da so kapacitete zasedene;  tako je edina realnost električne mobilnosti ta trenutek v Sloveniji preprosta … Pogoj za nakup električnega vozila je individualna hiša po možnosti s hišno polnilno postajo. Mesta pa so urbanistična kategorija, kjer je individualnih hiš primerno malo, in tako imamo mestni avtomobil,  ki ga večina meščanov ne more uporabljati, ker stanujejo v večstanovanjskih hišah, blokih in stolpnicah.

Seveda se lahko na tako pisanje odzovejo elektroljubci in dokazujejo, kako zelo se motimo; ampak Zoe nam je v štirinajstdnevnem intenzivnem druženju služila prek meja, za katere je bila namenjena. Z njo smo spoznali polnilne prakse v tujini, vozili smo se na elektriko po vsej slovenski deželi, prekrižarili avtocestni križ, a z vso odgovornostjo do javnosti in njene električne mobilnosti si upamo kot eni redkih zatrditi: »Električna mobilnost je predvsem sijajna marketinška kategorija!« Je sijajen oglasni pano za zelene aspiracije vladajočih elit, a do njene splošne uporabe bodo pretekla desetletja. Renault je ob tem eden redkih proizvajalcev, ki vsaj po našem razumevanju vidi električno prihodnost tako, kot se bo na koncu tudi udejanjila: kot eno izmed alternativ fosilnim gorivom, in Renaultev avtomobil Zoe, ne glede na to, da ga konkurenca zasmehuje kot zastarelega, predstavlja natanko to, kar električna vozila zdaj so: delno eksotična mobilna alternativa z določenim potencialom.

DARS v okviru evropskega projekta C-Roads preizkuša tehnologije za neposredno komunikacijo za izmenjavo informacij med avtomobili na eni strani ter obcestno infrastrukturo in nadzornimi centri na drugi. Pri tem je ključna uporaba mobilne aplikacije DarsPromet+, ki deluje samodejno in je ni treba posebej nastavljati. Vodja Prometno informacijskega centra Brane Nastran izpostavlja pomembnost hitrega prenosa tovrstnih informacij in obenem vabi, da si naložite aplikacijo, ki ponuja zvočna obvestila, hitrejše informacije in samo tiste, ki jih potrebujete. Drugim voznikom lahko sporočite dogodek na svoji poti, seveda pa vam DarsPromet+ tudi pokaže pot in izračuna čas do cilja. Andrej Brglez pa ponovno izpostavlja dilemo ob tovrstni izmenjavi podatkov, ko se razkrivamo, a le na ta način lahko izmenjujemo koristne uporabne informacije. Naložite si torej aplikacijo DarsPromet+ na svoje mobilne naprave ter se tako vključite v njeno soustvarjanje.