Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najvišji živeči Zemljan je Turek Sultan Kösen, ki meri 251 centimetrov. Skoraj dva metra manj – 58,4 centimetra – pa ima najmanjša Zemljanka Indijka Jyoti Amge. O višini in rasti bomo govorili v današnji rubriki Dobro jutro, otroci, v kateri je Andreja Gradišar s pomočjo tretješolcev iz ljubljanske OŠ dr. Vita Kraigherja in biologinje Maje Brate poskušala ugotoviti, zakaj v višino ne rastemo vse življenje.
Najvišji živeči Zemljan je Turek Sultan Kösen, ki meri 251 centimetrov. Skoraj dva metra manj – 58,4 centimetra – pa ima najmanjša Zemljanka Indijka Jyoti Amge. O višini in rasti bodo razmišljali tudi tretješolci iz ljubljanske OŠ dr. Vita Kraigherja in biologinja Maja Brate, ki bodo poskušali odgovoriti na vprašanje, zakaj v višino ne rastemo vse življenje.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Najvišji živeči Zemljan je Turek Sultan Kösen, ki meri 251 centimetrov. Skoraj dva metra manj – 58,4 centimetra – pa ima najmanjša Zemljanka Indijka Jyoti Amge. O višini in rasti bomo govorili v današnji rubriki Dobro jutro, otroci, v kateri je Andreja Gradišar s pomočjo tretješolcev iz ljubljanske OŠ dr. Vita Kraigherja in biologinje Maje Brate poskušala ugotoviti, zakaj v višino ne rastemo vse življenje.
Najvišji živeči Zemljan je Turek Sultan Kösen, ki meri 251 centimetrov. Skoraj dva metra manj – 58,4 centimetra – pa ima najmanjša Zemljanka Indijka Jyoti Amge. O višini in rasti bodo razmišljali tudi tretješolci iz ljubljanske OŠ dr. Vita Kraigherja in biologinja Maja Brate, ki bodo poskušali odgovoriti na vprašanje, zakaj v višino ne rastemo vse življenje.
Veverica, ta glodalska telovadka ima kožuh, ki je lahko rdeč, rjav, siv ali črn. Trebuh pa je vedno bel. Ima razmeroma drobne kosti in košat rep, ki je približno enako dolg kot trup, to je približno 20 cm ter dolge in občutljive brke, ki jih uporablja za orientacijo. Ima zelo oster vid, ne loči pa barvnih odtenkov. Dejavna je podnevi. Ko se giblje na tleh, ostaja ves čas v bližini dreves. Izven časa parjenja je navadna veverica samotarka in deli gnezdo z drugimi sovrstnicami predvsem v času mrzle zime. Velik del življenja išče hrano. Hrani se pretežno z rastlinsko pa tudi z jajci in mladimi ptiči ter žuželkami. Veverica je spolno zrela z 11 meseci. Razmnožuje se le, če ima dovolj hrane na razpolago. Kaj vse pa so o tej urni skladiščnici povedali Liani Buršič učenci 2. A in B razreda OŠ Trzin ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa prisluhnite v naslednjih minutah.
V Sloveniji nam ne manjka goljufov, razočarani smo nad ponarejenimi diplomami in pohlepnostjo tajkunov. Sprašujemo se kako to, da ljudje s tako lahkoto goljufajo, jih ne peče vest, res obstaja t.i. sebični gen? Različne raziskave so pokazale, da se nepoštenost širi kot virus. Več ljudi okoli vas goljufa, večja je verjetnost, da boste goljufanje sčaspma vedno lažje prenešali in se morda tudi sami odločili zanj. Enako pa velja tudi obratno; Aristotel je učil da vsakič ko se bomo namesto slabega odločili za dobro dejanje, nam bo lažje in vaja nas uči, da potem pogosteje delamo dobro in se izogibamu slabemu. Kako pa goljufanje razumejo tretješolci iz OŠ Prežihovega Voranca, je zanimalo Leo Ogrin.
V rubriki Dobro jutro, otroci se bomo vprašali, kaj je železni repertoar. Kako ta frazem razumejo učenci iz OŠ Ig, kako ga razlaga slovenistka dr. Mateja Jemec Tomazin in katere predstave veljajo za železni repertoar v ljubljanski in mariborski drami?
V zadnjih petdesetih letih smo doživeli tehnološko revolucijo in ta se ne bo kar končala. V naslednjih petdesetih letih bomo po napovedih znanstvenikov naselili luno, saj so na njej odkrili vodo v obliki ledu in to nam bo omogočilo novo izhodišče za raziskovanje vesolja. Nanotehnologija in gensko specifična zdravila, ki bodo pisana na kožo vsakega posameznika, nam bodo omogočila, da bomo živeli dlje. Ko bomo združili možgane s tehnologijo bomo vsi visoko inteligentni in ko se bomo uspešno združili s strojem, bomo živeli večno. Zdi se da tehnologija nima meja, kaj pa bo ostalo za vedno nemogoče, je Lea Ogrin vprašala tretješolce iz OŠ Prežihovega Voranca Ljubljana.
Ko mladostnikom omenimo kulturo, se po navadi primejo za glavo in takoj pomislijo na nekaj zelo dolgočasnega in nezanimivega. A poleg obiska kulturnih ustanov in kulturnega udejstvovanja v šoli sedmošolci z ljubljanske Osnovne šole Poljane ob kulturi pomislijo še na marsikaj drugega, je izvedela Tadeja Bizilj.
Srna je naša najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje skoraj vse predele naše domovine. Od gora do nižin – ta na vse prilagodljiva vrsta, stara okrog 8 milijonov let, je prisotna povsod. Samcu pravimo srnjak, samici srna, mladički pa so tisti, ki so pogosto ‘žrtve’ nevednih ljudi. Previdno z ukrepi in prehitrimi reakcijami! Pustite mladička, če ga odkrijete v travi, saj je njegova mama v bližini in se bo kmalu vrnila ter poskrbela zanj. Srnjad je spolno zrela v drugem življenjskem letu, tako da srna v tretjem letu že rodi. Času parjenja, ki poteka od julija do avgusta, pravimo prsk. Za naklonjenost srn se srnjaki spopadajo in tak boj se lahko konča tudi usodno. Po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja, tako je brejost podaljšana na 39 do 42 tednov. Običajno skotijo junija, praviloma samo enega mladička, lahko pa tudi do tri. V prvih tednih se hrani izključno z njenim mlekom in se doji najmanj desetkrat na dan. Poleti ima srna rdečerjav kožuh, medtem ko pozimi postane temno rjav ali celo črn. Repek je dolg le 2?3 centimetre, zadek pa je bel in mu pravimo zrcalo. Zrcalo je pri srni srčaste, pri srnjaku pa ledvičaste oblike. Najpogosteje se hrani z vejami, s popjem, z zelenimi listi, z zelišči, z gozdnim jagodičevjem in plodovi, kamor med drevesi uvrščamo gaber, hrast, jelko, med grmovnicami pa lesko in robido. Srnjad se prehranjuje predvsem ponoči in ima zelo rada hrano z visoko vsebnostjo vlage ter ne mara travnikov, na katerih se je prej pasla domača živina. Za sladico si privošči hrastov želod in bukov žir. Na dan se večkrat hrani, skupno kar 6 do 7 ur, vmes pa počiva in prežvekuje. Srna ima posebej oblikovan, štiridelni želodec. V vamp natlači hrano, potem pa gre v kritje. V tem času (v približno eni uri) se hrana oblikuje v svaljke in gre v kapico, kjer je dovolj mikroorganizmov, ki pomagajo hrano prebaviti. Šele od tam gre hrana v pravi želodec – siriščnik. Srne so precej samotarska vrsta, le pozno jeseni se združijo v zimske trope. Teritorij srnjaka meri okoli 25 hektarjev, srnin okoli 5 in potreba po lastnem teritoriju se kaže le tik pred poleganjem in po njem, a še to ne tako zelo. Kaj vse so o tej plašni samotarki povedali Liani Buršič učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Trzin ter biologinja Petra Hrovatin iz ljubljanskega ZOO-ja pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Psi so naši zvesti sopotniki že vsaj 15.000 let ocenjujejo strokovnjaki. Skozi zgodovino so za nas lovili ribe, prenašali sporočila, poganjali težke brusilne kamne in opravljali mnoga druga dela. Pasje življenje je takrat morda res bilo težko in garaško, danes pa se zdi, da so psi postali precej lenobne živali, ki hrepenijo po pozornosti njihovih lastnikov, kot da bi moledovali – daj no, daj mi nekaj za počet! O tem kakšno je torej pasje življenje danes, so razmišljali tretješolci iz OŠ Majde Vrhovnik Ljubljana, ki jih je obiskala Lea Ogrin.
Naši načrti in želje niso odvisni le od nas samih. Včasih potrebujemo odobritev nadrejenega, staršev ali učitelja, potrebujemo zeleno luč. O tem, kaj pomeni, da dobimo zelemo luč, govorijo učenci OŠ Ig, strokovnjakinja Mateja Markl z Javne agencije RS za varnost prometa in Špela Šebenik pa vam bosta izdali nekaj zanimivosti o semaforju. Veste, kdaj smo v Sloveniji dobili prvi semafor? Odgovor izveste v oddaji Dobro jutro, otroci.
O zasebnosti, zakaj jo potrebujemo in kaj se zgodi, če jo izgubimo, so Lei Ogrin pripovedovali trtješolci iz OŠ Prežihovega Voranca Ljubljana.
Kaj počno tretješolci na spletu? Prisluhnite učencem OŠ Majde Vrhovnik Ljubljana.
Teden, ki se počasi bliža koncu, je bil posvečen otrokom. Teden otroka temelji na obeleževanju Svetovnega dneva otroka, ki ga je leta 1956 priznala Generalna skupščina Združenih narodov. Letošnja tema je tako kot vedno povezana s temo otroških parlamentov – tokrat so otroci razmišljali o svetu, v katerem želijo živeti. Kakšen je ta idealen svet za njih, so Tadeji Bizilj povedali sedmošolci z ljubljanske Osnovne šole Poljane.
Predstavnike golobje družine najdemo po vsem svetu, največjo pestrost vrst pa golobi dosegajo v JV Aziji in Avstralaziji. Po telesni velikosti so raznolika skupina - največji so predstavniki rodu Goura iz Nove Gvineje, ki dosežejo do 2 kilograma teže, najmanjši pa predstavniki ameriške vrste Columbina passerina, ki po velikosti ne presegajo domačega vrabca in tehtajo okoli 30 gramov. Za mladiče skrbita oba starša, gnezdo zgradita iz vejic in se izmenjujeta pri sedenju na jajcih. Mladiče hranita z mleku podobnim izločkom posebnih žlez v steni golše, kar je posebnost med ptiči. Goloba in golobico se pogosto upodablja na risbah, slikah, kipih in drugih podobah starih umetniških del z religiozno vsebino. Vedno so povezana z alegoričnim prinašanjem nekega sporočila, obvestila ali dobre vesti. Prisluhnite kaj so Liani Buršič o golobu, tej edinstveni, med ptiči nenadkriljivi dojilji, povedali učenci 3.a in b razreda OŠ Trzin - Brina, Ula, Martin, Jon, Erik, Taja, Matevž in Ruby - Joy ter biologinja, vodnica v ljubljanskem ZOO-ju Petra Hrovatin.
Učenci iz OŠ Ig in nevrolog so govorili o živcih. Ti so sestavljeni iz vode, maščob in nekaterih drugih molekul, vsekakor pa ne iz jekla. Zakaj torej rečemo, da imamo (ali ima kdo drug) jeklene živce? Zanimalo nas je, kako hitro nas lahko kdo (ali kaj) vrže iz tira.
Lenoba je gonilo napredka; ker si želimo vedno večje udobje, kopičimo vedno več stvari in naprav, ki nam bodo čim bolj olajšale vsakdan. Stvari in smeti pa je vedno več in ironično - mi postajamo njihovi sužnji. Tako radi sanjarimo o tem kaj vse bi imeli in kako lepše bi bilo naše življenje, če bi si le lahko privoščili to ali ono. Morda je veliko pomembnejše vprašanje - čemu pa bi se zlahka odpovedali. Lea Ogrin ga je zastavila tretješolcem iz OŠ Majde Vrhovnik Ljubljana.
V današnjih jutranjih minutah za najmlajše nas bo Alja Verbole prebujala skupaj z učenci z Osnovne šole Ig, ki pravijo, če je bujenje ta pravo, potem vstajanje ni nobena težava!
Človeku podobne opice kot je šimpanz, gorila in orangutan ter giboni so zelo razumne živali. V telesni zgradbi in po razumu so podobne ljudem. Z nami so tudi v tesnem sorodstvu. S šimpanzi, ki so tudi najbolj obravnavana vrsta, naj bi imeli kar 99 odstotkov skupnih genov. Z raziskavami so želeli odkriti, kako blizu so ljudem po intelektualni plati. Izsledki testov so bili za čisto petico: opice so dokazale, da so sposobne reševati zapletene probleme, da so vešče sprejemanja odločitev in da si v naravi pri iskanju hrane pomagajo z orodjem. Navdušile so še z odličnim spominom, opice v ujetništvu pa so lahko z znakovnim jezikom in leksigrami komunicirale z ljudmi in jim celo izražale svoje zamisli. Še več pa so o teh igrivih intelektualkah Liani Buršič povedali učenci 2. razredov z OŠ Maksa Pečarja Črnuče in biologinja Petra Hrovatin.
Pred iznajdbo teleskopa v 17. stoletju so ljudje mislili, da je Zemlja središče vesolja. Astronomija pa nas je skozi čas naučila, da nismo v centru vesolja, niti nismo center našega solarnega sistema ali naše galaksije. Znanstveniki se tako zavedajo, da tudi današnja ocena o velikosti vesolja, ki so jo dobili z zbiranjem fotonov svetlobe, ki so pripotovali milijarde svetlobnih let daleč, morda niso pravilne. Za enkrat strokovnjaki menijo, da naše vesolje v premeru meri okoli 93 milijard svetlobnih let in da je celotno vesolje 250 krat večje od vidnega vesolja. O velikosti pa vesolja pa so razmišljali tudi tretješolci iz OŠ Majde Vrhovnik Ljubljana. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Čas hiti in naravni cikel se vrti. Minuli teden je ponovno nastopila koledarska jesen, narava pa je že pričela s svojo pisano preobrazbo. V gozdovih najprej v rumenem zažari javor, sledijo mu kostanj, lipa, lipovec, breza in kraljica naših gozdov, bukev. Kakšno je evolucijsko ozadje spremembe barve listja, znanstvenikom še ni popolnoma jasno. Najverjetnejša razlaga je, da gre za stranski učinek prenosa za rastlino pomembnih snovi iz listov na varno, v les. Kako to, da vsako leto pride jesen in kako ta letni čas dojemajo tretješolci iz OŠ Majde Vrhovnik Ljubljana, je zanimalo Leo Ogrin.
Čeprav je v deželo prišla jesen, z njo pa tudi odpadanje listov z dreves, bomo v oddaji Dobro jutri, otroci govorili o zelenih vejah. Na zeleni veji smo lahko namreč vse leto, ne glede na letni čas in na naše plezalne sposobnosti. O tem, kaj pomeni, da pridemo na zeleno vejo, pa učenci OŠ Šmartno pri Litiji, slovenistka Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU in Špela Šebenik.
Poznate najbolj iznajdljivo in nagajivo devetletno deklico? Tisto, ki se rada potepa in raziskuje, septembra pa najraje obišče Velenje, ki za teden dni postane Pikino mesto. Pikin festival letos poteka od 18. do 24. septembra. Osrednje prizorišče je ob Velenjskem jezeru, številne prireditve pa se odvijajo tudi na različnih lokacijah v Velenju. Tretješolci in Alja Verbole pa bodo zdajle najbolj navihano literarno junakinjo povabili – v šolo!
Neveljaven email naslov