V zadnji poljudnoznanstveni oddaji s kvizom Dobro vprašanje v tej sezoni se bomo spraševali, zakaj za konec prihranimo najslajše? Je desert ob koncu obroka zgolj zaradi navade in zgodovinskih razlogov ali naši prebavi dejansko ustreza, da z močnim odmerkom sladkorja počakamo do zadnjega? In kako je mogoče, da tudi, ko som že povsem siti, skoraj vedno najdemo še nekaj prostora za dober posladek? Želje po hrani ne posredujejo le hormoni, ampak so pri usmerjanju naših odločitev tudi v širšem smislu nagrade in odrekanja izjemnega pomena. Privoščite si dobro mero razgibanih znanstvenih zgodb - to soboto, ob 11.15, z Mojco Delač in Maticem Jermanom, na 1. programu Radia Slovenija.

Zadnja oddaja Dobro vprašanje v letošnji sezoni ni postregla samo z znanostjo, ampak tudi s sladicami. Ali bolje- z znanostjo o sladicah. Ali na njih počakamo do konca kosila le, ker tako pravi mama, ali za to obstajajo drugi razlogi? V nadaljevanju lahko preberete nekaj pojasnil strokovnjakov ali pa poljudni popotnici znanja prisluhnete na spodnji povezavi. Dober tek!

Za odgovor je treba (vsaj) nazaj v antiko

To, da si posladek privoščimo ob koncu obroka, ni samo plod našega časa, ali pa časov naših dedkov in babic. Kot je za Dobro vprašanje pojasnila dr. Bernarda Županek iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana, so ta vrstni red poznali že Rimljani. Več o tem lahko slišite v oddaji, na spodnji povezavi pa – za vsa tiste, ki radi kuhate- nekaj slastnih receptov iz tistih časov:

Kaj pa sladice za naše možgane?

Sladkor sproži poplavo dopamina v naših možganih, pri tem pa se aktivira naš center za nagrajevanje, imenovan nucleus accumbens.  Podobno kot pri ostalih odvisnostih tudi pri sladkorju prag občutljivosti na dopaminskih receptorjih pade, zato le-ti potrebujejo vse več sladkorja za zagotavljanje enakega užitka.

Možgani so tudi veliki porabniki energije v telesu. Kljub temu, da tehtajo dober kilogram in predstavljajo le dva odstotka telesne mase, v mirovanju porabijo bistveno več energije.

Predstojnik Inštituta za patološko fiziologijo ljubljanske Medicinske fakultete prof. dr. Zoran Grubič je pojasnil, zakaj je glukoza tako pomembna za naše možgane:

“Problem možganov je ravno v tem, da nimajo nobenih svojih zalog glukoze./…/ Vsekakor je organizem nastavljen tako, da v nobenem primeru ne more priti do znižane koncentracije glukoze, ker je to lahko zelo nevarna zadeva.”

S tem je povezana tudi ena od možnih razlag, zakaj nam sladica na koncu še posebej prija.

“je pa ena od razlag, ki se pojavlja, je pa tudi ta špekulativna: ko zaužiješ obrok, inzulin čez čas, ko pospravi glukozo v skladišča, v nekem smislu zniža koncentracijo glukoze v krvi, to pa možgani zaznajo kot neko nevarnost in v tem smislu se sproži želja po sladki hrani, želja po sladici in mogoče je to nek smisel, da nam sladica prija na koncu obroka”

 Bolj raznolike so sladice, več jih lahko pojemo

Ko pa pride do biokemičnih vidikov, ima sladica v prehrani pomembno vlogo.  V tokratnem dobrem vprašanju je še več biokemičnih znanstvenih izsledkov in zanimivosti delila prof. dr. Vita Dolžan, z Inštituta za biokemijo, vodja laboratorija za farmakogenetiko.

»Znanstveni dokazov, zakaj uživamo sladico na koncu obroka ravno ni. Verjetno je to stvar nekih kulturnih navad, ali pridobljenih, privzgojenih”, je razložila, obenem pa pojasnila tudi, da obstajajo znanstveni dokazi o tem, da bolj, kot so sladice raznovrstne, več jih lahko pojemo.

V nadaljevanju lahko prisluhnete pogovoru s prof. Dolžan v celoti:

 “Sit/a sem, ampak za sladico bo pa še prostor…”

Prof. dr. Arnolda Berstada z univerze v norveškem Bergnu, smo poklicali in povprašali, zakaj si tako radi privoščimo sladico tudi po tem, ko je naš želodec že pošteno poln.

»Ko poješ obrok, si sit, tvoj želodec je poln in prav zaradi tega se počutiš dobro. Če se recimo preveč najemo, nam je neprijetno.  Nekateri ljudje, ki ne morejo sprostiti želodca, pa čutijo to polnost že zelo zgodaj, pravzaprav prezgodaj. To je najpogosteje takrat, kadar smo pod stresom, Sladica pa ima to zmožnost, da sprosti naš želodec in celo lahko ubere bližnjico po njem, tako da pride do dvanajstnika in naprej v tanko črevo,četudi je naš želodec že poln. In od tam lahko stimulira naš želodec tako, da se ta sprošča in se zaradi tega počutimo »prijetno polni«, tudi če smo prej pojedli preveč«

In ko že govorimo o stresu. Ali prav zaradi tega pojemo toliko sladic, ko smo pod njim?

»Ja, lahko rečemo, da je tudi to povezano saj, kot rečeno, naš želodec sladice sproščajo in ravno zaradi tega jih lahko toliko pojemo.  To je pri sladicah lahko nevarno, saj enostavno nimamo premora, kot bi ga recimo imeli pri mastni hrani, ki bi nas hitreje zapolnila«.

Mojca Delač in Matic Jerman