Asrar Osmani prihaja iz Bangladeša. Poročen je s Slovenko, s katero imata dve deklici. Če ste kdaj naročili dostavo hitre bengalske hrane, ste ga morda že srečali. Danes 40-letni podjetnik je v Slovenijo prišel že pred 11-imi leti, saj je bil takrat izbran na razpisu za študij v tujini.

»Študiral sem na Ekonomski fakulteti. Ko sem končal študij, sem ostal tukaj. Spomnim se, da sem leta 2003 videl razpis in se prijavil. Je bilo kar težko ‘priti noter’, saj je bilo veliko prijav.«

Njegova slovenščina je presenetljivo dobra. Nekaj zaslug za to ima gotovo žena Slovenka.

»To je res, ampak po drugi strani, sem se pa tudi sam zelo potrudil za to. Hodil se na tečaje in prijatelje spraševal, zakaj se nečemu tako reče. Slovenija je majhna, malo ljudi pozna slovenščino in zato perspektiva ni tako dobra. Zato se večina tujcev ne potrudi. Jaz pa sem razmišljal drugače: če želim imeti svoje podjetje je jezik zelo pomemben.«

Ljudje mislijo, da sem Rom in da sem reven

Asrar Osmani pravi, da tujci ob prihodu lahko doživijo šok, saj se Slovenci bojijo priseljencev.

»Ampak tudi tujec je človek in ta odnos takoj začuti. Če grem na primer izven Ljubljane, me Slovenci še vedno gledajo čudno. Veliko jih misli, da smo Romi, verjetno zaradi barve kože. Ni ravno pozitivno. Mislijo, da smo revni, da smo zato prišli v Slovenijo. Potem, ko izvejo, da sem študiral, da imam podjetje, da delam … šele nato se začno normalno pogovarjati z mano.«