V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.

V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in eden od njih je Abdullah Aksu, ki že tri leta prebiva v Ljubljani. Prihaja iz turške Konye, znane predvsem po pesniku Rumiju in vrtečih se derviših. Po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik, saj je med študijem v Istanbulu njegovo srce osvojila tradicionalna turška umetnost, imenovana ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo.
Abdullah pravi, da najprej ni vedel, kje Slovenija sploh je, in da jo je moral, preden se je prvič odpravil k nam, poiskati na zemljevidu. Selitev v našo državo mu je predlagal prijatelj, ki ga je spoznal na Portugalskem. Preden se je preselil pa si je našo državo, ki je prej ni poznal, tudi ogledal:

Tu sem bil na obisku, saj sem želel preveriti, kakšna je ta država. Z ženo sva si ogledala Bled, navdušila pa naju je lepa narava in mir. No, bilo mi je všeč in zdaj sem tu.

Mir je še vedno ena od tistih lastnosti, ki jo na Sloveniji najbolj ceni. Kot pravi, se Turčija ne more primerjati z našo državo, saj so tam v večjih mestih povsod zastoji, veliko prometa in množice ljudi. Kljub mirnosti države, pa njegovi prvi tedni v Sloveniji niso bili ravno spokojni, saj je moral urediti ogromno dokumentov. Največ težav je z ženo imel pri urejanju dovoljenja za bivanje:

Sem sem prišel z ženo in na začetku je bilo kar precej težavno vse skupaj. Nisva namreč vedela, kako potekajo določeni postopki. Nisva vedela, kaj morava narediti najprej, kaj potem, česa ne smeva. Med postopki tudi nisva dobila dovolj informacij, ki bi naju vodile. Sva se pa sčasoma vsega naučila, in kadar česa nisva vedela, sva koga vprašala ali pa našla neko svojo pot.

Abdullah Aksu je po izobrazbi strojni inženir, a svojo strast je našel v tradicionalni turški umetnosti ebru, ki jo je želel predstaviti tudi Slovencem. Njegov načrt je bil, da v Sloveniji odpre atelje za ebru, postane učitelj, vodi delavnice, a mu na koncu ni uspelo najti primernega prostora. Turek se je hitro znašel, se zaposlil v jezikovni šoli in postal učitelj turščine. Na ta način je tudi veliko v stiku s Slovenci, ki pravi, da so zelo prisrčni, topli in strpni:

Po treh letih imam tu res dobre prijatelje, zato so na prvem mestu zagotovo ljudje, potem seveda narava in mirno okolje. Zagotovo pa lahko rečem, da so ljudje tisto, kar je najboljše v Sloveniji. Zaradi njih nam je priseljencem lažje.

Seveda se slovenska in turška kultura v marsičem razlikujeta. Turki so na primer navajeni, da obroke pripravijo tudi za svoje sosede, ti pa nato uslugo ob priložnosti vrnejo. A ko je turško-portugalski par v preteklosti pripravil sladico za slovenske sosede, je prišlo do smešne situacije:

Sladico sva z ženo dala na majhne krožnike, za vsakega soseda po eno. Jaz sem to nesel sosedom in eden izmed njih je odprl vrata ter vprašal: „Kaj je to?“ Povedal sem mu, da je to tradicionalna slaščica in da sva jo pripravila zanj. Iz svoje kuhinje je nato prinesel vilice in pokusil čisto majhen košček. Rekel sem mu, da lahko vzame cel krožnik, da je vse zanj, nato je odvrnil: „Ne, hvala, bilo je dovolj.“ To mi je bilo zelo smešno.

Da zaradi nepoznavanja druge kulture ne bi prihajalo do takšnih ali bolj kočljivih situacij Abdullah Aksu v okviru Društva Medkulturni dialog spodbuja druženje pripadnikov različnih držav ter pripravlja delavnice, spoznavne večere, večerje tako za Turke kot Slovence.