Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Japonko, ki živi v Ljubljani
Japonka Yuki Kikuchi se je iz rodnega Sendaia pred petimi leti preselila v Ljubljano. Svojim sanjam in želji po študiju zgodovine v Evropi je sledila kljub temu, da je starši pri odločitvi niso podpirali. Vloga ženske v japonski družbi je namreč dokaj tradicionalna.
Yuki Kikuchi trenutno študira in piše doktorat iz balkanske zgodovine. Odločitev za selitev v Slovenijo je sprejela po krajši študentski izmenjavi, ki ji je ponudila dober vpogled v naš izobraževalni sistem. Odkar živi v Ljubljani se sooča s številnimi kulturnimi razlikami – najbolj opazne so razlike v odnosu do žensk.
Za ženske je pri vas res dober sistem, na Japonskem se moramo boriti. Me lahko delamo v službi, ampak po poroki ali ko imamo otroke, večinoma nehamo s službo, ker zmanjka vrtcev, nimamo dobro urejenih porodniških dopustov.
“Zato večinoma nehamo. Pa samo moški služijo denar,” razloži Yuki, ki si želi, da bi se japonski sistem za ženske spremenil. Všeč so ji številne možnosti, ki jih ima pri nas mlada ženska, če si želi ustvariti kariero.
Kljub temu, da zaposleni Japonci večino dneva preživijo na delovnem mestu, se po zaključenem delavniku težko sprostijo.
Ljudje v Ljubljani se ukvarjajo s športom, po službi gredo v naravo. Ljudje v Sendaiu pa samo delajo. Od 9h do 17h delajo, po delu pa gredo domov.
»Slovenija je za Japonce eksotična in majhna država,« pove Japonka. Njeno rojstno mesto ima recimo toliko prebivalcev kot naša država. A to sploh ni slabo – ravno zaradi velikosti naše kokoške je ugotovila, kaj je tisto, kar tu najbolj ceni.
Mir. Ko sem prišla prvič jeseni, v novembru, je bil vikend. Trgovine so bile zaprte, ljudi ni bilo. Študentje gredo domov vsak vikend. To na Japonskem ni možno, zato to je prvi “waaaaaaa”.
Čeprav se še ni odločila, ali bo po končanem študiju živela na Japonskem ali ostala v Sloveniji, ima jasen cilj.
Za Japonce bi, če bom imela priložnost, predavala slovensko zgodovino in kulturo. Pa za Slovence, če lahko povem nekaj o japonski kulturi in zgodovini … in na koncu, če lahko postanem nekakšen most, bom vesela.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor z Japonko, ki živi v Ljubljani
Japonka Yuki Kikuchi se je iz rodnega Sendaia pred petimi leti preselila v Ljubljano. Svojim sanjam in želji po študiju zgodovine v Evropi je sledila kljub temu, da je starši pri odločitvi niso podpirali. Vloga ženske v japonski družbi je namreč dokaj tradicionalna.
Yuki Kikuchi trenutno študira in piše doktorat iz balkanske zgodovine. Odločitev za selitev v Slovenijo je sprejela po krajši študentski izmenjavi, ki ji je ponudila dober vpogled v naš izobraževalni sistem. Odkar živi v Ljubljani se sooča s številnimi kulturnimi razlikami – najbolj opazne so razlike v odnosu do žensk.
Za ženske je pri vas res dober sistem, na Japonskem se moramo boriti. Me lahko delamo v službi, ampak po poroki ali ko imamo otroke, večinoma nehamo s službo, ker zmanjka vrtcev, nimamo dobro urejenih porodniških dopustov.
“Zato večinoma nehamo. Pa samo moški služijo denar,” razloži Yuki, ki si želi, da bi se japonski sistem za ženske spremenil. Všeč so ji številne možnosti, ki jih ima pri nas mlada ženska, če si želi ustvariti kariero.
Kljub temu, da zaposleni Japonci večino dneva preživijo na delovnem mestu, se po zaključenem delavniku težko sprostijo.
Ljudje v Ljubljani se ukvarjajo s športom, po službi gredo v naravo. Ljudje v Sendaiu pa samo delajo. Od 9h do 17h delajo, po delu pa gredo domov.
»Slovenija je za Japonce eksotična in majhna država,« pove Japonka. Njeno rojstno mesto ima recimo toliko prebivalcev kot naša država. A to sploh ni slabo – ravno zaradi velikosti naše kokoške je ugotovila, kaj je tisto, kar tu najbolj ceni.
Mir. Ko sem prišla prvič jeseni, v novembru, je bil vikend. Trgovine so bile zaprte, ljudi ni bilo. Študentje gredo domov vsak vikend. To na Japonskem ni možno, zato to je prvi “waaaaaaa”.
Čeprav se še ni odločila, ali bo po končanem študiju živela na Japonskem ali ostala v Sloveniji, ima jasen cilj.
Za Japonce bi, če bom imela priložnost, predavala slovensko zgodovino in kulturo. Pa za Slovence, če lahko povem nekaj o japonski kulturi in zgodovini … in na koncu, če lahko postanem nekakšen most, bom vesela.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov